Bolijo očitki, da smo leni

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: Kranj / sreda, 22. maj 2019 / 09:15

Razpravo o aktualnih razmerah na področju družinske medicine v Zdravstvenem domu Kranj je vodil poslanec Levice Miha Kordiš z iztočnico, ali gre za dejansko preobremenjenost zdravnikov ali pa je v pritisku privatizacije javnega zdravstva vendarle zrno resnice.

Kranj – V prostorih kranjske občine je bila v četrtek razprava o razmerah v Zdravstvenem domu (ZD) Kranj s soočenjem mnenj v zvezi z odpovedjo pogodb družinskih zdravnikov. Sodelovali so družinski zdravnici Tatjana Primožič in Nana Fartek, vodja zdravstvene nege v ZD Kranj Jože Prestor, direktor Osnovnega zdravstva Gorenjske Jože Veternik, Nevenka Lekše iz združenja ZaNas, poslanec Levice in predsednik Odbora za zdravstvo v državnem zboru dr. Franc Trček, nekdanji zdravstveni minister prof. dr. Dušan Keber in direktorica kranjske območne enote ZZZS Nataša Čarman Korenjak. Razpravo je vodil poslanec Levice Miha Kordiš, s poudarkom, da je zdravje treba vrniti v naročje javnega zdravstva. Ali gre za dejansko preobremenjenost zdravnikov ali pa je v pritisku privatizacije javnega zdravstva vendarle zrno resnice? Tatjana Primožič je bila odločna, da je očitek popolnoma neutemeljen, da so na problematiko preobremenjenosti in pomanjkanja zdravnikov ter preobilico administrativnih opravil že dolgo opozarjali. Nano Fartek bolijo očitki, da so zdravniki leni in da delajo premalo. »Razlog za odpovedi je grmadenje vsega, kar se je na družinsko medicino prilepilo,« je poudarila.

ZD Kranj je s skoraj štiristo zaposlenimi eden večjih zdravstvenih domov pri nas, Jože Prestor je opozoril, da kljub širjenju dejavnosti ne dohajajo potreb uporabnikov, najšibkejše je ravno področje družinske medicine in pediatrije. Jože Veternik je zanikal, da je cilj ravnanja zdravnikov v Kranju privatizacija, kajti od skupaj 35 timov družinske medicine ima samo eden koncesijo. Opozoril je, da v Sloveniji še nismo imeli daljše politike zdravstvenega varstva, ker so se ministri za zdravje menjali na manj kot dve leti, primarno zdravstvo pa do pred nekaj leti ni bilo prioriteta.

Nevenka Lekše je poudarila, da se v primarnem zdravstvu premalo opozarja na pravico pacientov do dostopnosti do zdravstvenih storitev in dejstvo, da nekateri sploh nimajo izbranega osebnega zdravnika ali pa jim je onemogočena možnost izbire. Franc Trček je prepričan, da nekdo na področju zdravstvene politike v preteklosti ni dokončal domače naloge, zdravnikom pa očital predvsem, da so prepozno povzdignili glas. In da mladi, tudi mladi zdravniki danes razmišljajo bolj pragmatično, njim je trg cel svet.

Dušan Keber je prepričan, da obstajajo notranje rezerve v vsakem sistemu, da je število zdravnikov politična odločitev in da smo si državljani zahoteli boljše zdravstvo, ki pa je kronično podfinancirano. Dodal je: »Pred petdesetimi leti so že mene učili na fakulteti, da bo osnovno zdravstvo propadlo ... Medicinska fakulteta mora povečati ugled osnovnega zdravstva, da se bodo družinski zdravniki v njem počutili ponosne.« Nataša Čarman Korenjak pa je menila, da gre za cel nabor odprtih vprašanj, ki jih razkriva kranjska situacija, kar kaže, kako soodvisni s(m)o.