Potrebna dolgoročna vizija

Besedilo: Mateja Rant
Kategorija: Cerklje na Gorenjskem / torek, 21. maj 2019 / 12:59

Ravnatelji osnovnih šol so se minuli petek zbrali na šestem letnem srečanju, ki ga je pod naslovom Bela knjiga včeraj, danes in jutri pripravila Mladinska knjiga v sodelovanju z Združenjem ravnateljic in ravnateljev osnovnega in glasbenega šolstva Slovenije.

Zgornji Brnik – Je slovensko šolstvo na razpotju, je Bela knjiga začetek prenove ali le politično orodje, ki ima s prakso (pre)malo skupnega, in kakšno šolo želimo ponuditi slovenskim otrokom je bilo le nekaj vsebinskih izhodišč, o katerih so na srečanju razpravljali uveljavljeni slovenski strokovnjaki in ravnatelji. V sklopu srečanja so pripravili tudi okroglo mizo z naslovom Prenove šolstva: tri korake naprej, dva koraka nazaj?, na kateri so med drugim spregovorili o razmerju med stroko, prakso in politiko na področju šolstva. Udeleženci so tudi poudarili, da šolstvo potrebuje dolgoročno vizijo, pri čemer pa je treba graditi na dosedanjih izkušnjah.

Največji dosežek na področju izobraževanja v zadnjih treh desetletjih je po mnenju ravnateljice Osnovne šole Danile Kumar Mojce Mihelič v tem, da je šola danes manj uniformirana in si učitelji lahko privoščijo več svobode, največji problem pa sta po njenem vdor laične javnosti v šolo in pretirana birokratizacija. »Politika je tista, ki bi nam lahko izborila moč in status v tej državi, saj daje glas tako teoretikom kot praktikom na področju šolstva,« je njen pogled na idealno razmerje med stroko, prakso in politiko. Ravnateljica Osnovne šole Podbrdo Polona Kenda je opozorila na problem centralizacije, ki ga občutijo na podeželju, ravnateljica Osnovne šole Toneta Čufarja Maribor Špela Drstvenšek pa je kot težavo izpostavila predvsem vstop prava in množice predpisov v šolstvo. Sistem bi moral biti po njenem prepričanju dovolj prožen, da bi se lahko prilagodil specifikam otroka in šole. Da bi se šolski sistem razvijal v pravo smer, je po njenem treba poskrbeti, da so odločitve dovolj strokovno podprte in obenem izvedljive.

Največji napredek je bil po mnenju direktorja republiškega zavoda za šolstvo Vinka Logaja dosežen pred tridesetimi leti, ko so postavili šolski sistem, ki je v tem obdobju postal mednarodno primerljiv. Obenem pa je po njegovem privilegij v slovenskem šolskem prostoru, da se ohranja močan stik med razvojnim delom na nacionalni ravni in izvedbenim delom v šolah. Kot največjo nevarnost je izpostavil vdor vseh politik v šolsko politiko, kar je za sam šolski sistem nevarno. »Problem je, če šolski prostor nima jasne strategije,« je opozoril. Izredni profesor za področje sociologije vzgoje na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani Slavko Gaber je za zamujeno priložnost označil, da nismo sposobni konsistentno spremljati in nadgrajevati stvari, zaradi česar se boji, da smo že padli pregloboko. Psiholog in docent na Univerzi na Primorskem Kristjan Lešnik Musek pa pogreša močno šolsko politiko z jasno idejo in jasno vizijo. »Za to pa je potreben sorazmerno visok družbeni konsenz, kakšno državo hočemo in kakšno družbo si želimo v prihodnje. Politika naj ve, kaj hoče od tega sistema, potem pa ga pusti, da zaživi in gre svojo pot.« Akademiki bi po njegovem morali včasih poslušati tudi mnenja v »strelskih jarkih« oziroma ljudi s terena. Težavo vidi tudi v birokratizaciji. »Več se ukvarjamo s stvarmi kot ljudmi, to je rak rana sistema. Zato naši otroci ne marajo šole in imajo odpor do posameznih predmetov.«

Redna profesorica na oddelku za pedagogiko in andragogiko na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani Mojca Kovač Šebart je poudarila, da lahko odpor do šole izvira tudi v šoli sami, sploh če nam vse predstavlja pretiran napor, namesto da bi krepili pozitivno samopodobo. Predsednik Združenja ravnateljic in ravnateljev osnovnega in glasbenega šolstva Slovenije Gregor Pečan pa je še opozoril, da pri nas kontrolni mehanizem za nadziranje šol ne deluje, saj inšpekcija preverja samo upravni del šole, pedagoški del pa je ne zanima.