Nadškof Anton Vovk in atentat »spontane« množice

Na Gorenjskem v deželi Kranjski (199)

V Vrbi na Gorenjskem se je 19. maja leta 1900 v hiši, v kateri je bil stoletje prej rojen France Prešeren, rodil ljubljanski nadškof Anton Vovk. Bil je Prešernov pranečak, saj je bila njegova stara mati Marija Vovk (Mina) Francetova sestra.

Gimnazijo je končal v Kranju. Leta 1917 je vstopil v malo semenišče v Škofovskih zavodih v Šentvidu, pozneje pa v ljubljansko semenišče. Kot kaplan je služboval v Metliki in v Tržiču, kjer je leta 1928 postal župnik. Leta 1945 je prevzel vodstvo ljubljanske škofije. Med letoma 1951 in 1961 je upravljal tudi slovenski del reške škofije in od 1951 do 1955 slovenski del tržaško-koprske škofije. Ko je papež Janez XXIII. ljubljansko škofijo 22. decembra leta 1961 povzdignil v nadškofijo, je bil imenovan za prvega ljubljanskega nadškofa.

Anton Vovk je prevzel škofijo po drugi svetovni vojni v zelo zapletenih časih. Kljub hudim težavam, ki jih je imel z novo oblastjo, si je prizadeval za ureditev odnosov med Katoliško cerkvijo in državo. Doživljal je številna psihična nočna zasliševanja in fizična trpinčenja. Leta 1952 je bil hudo ranjen, ko so ga na železniški postaji v Novem mestu polili z bencinom in zažgali, vendar je kljub hudim opeklinam preživel.

V župniji Stopiče pri Novem mestu so farani sredi januarja 1952 dokončali obnovo dotrajanih orgel, ki naj bi jih Anton Vovk blagoslovil. Iz Ljubljane do Stopič je bilo mogoče priti najprej z vlakom do Novega mesta. V predoru pred Mirno Pečjo je v temi cerkvene dostojanstvenike nekdo polil z neznano tekočino, na železniški postaji v Novem mestu pa je na peronu škofa čakala velika množica nahujskanih ljudi – demonstrantov! Množica ni hotela spustiti cerkvenega dostojanstvenika. Porinili so ga v čakalnico, kjer je moral stopiti na mizo. Potem so ga med podivjanim vpitjem grobo žalili, pljuvali in se iz njega grdo norčevali. Milica, ki je bila ves čas prisotna, ni ukrepala.

Po prihodu na peron je škof s svojim spremstvom trčil na »spontano« zbrano množico. Čez kakšno uro šikaniranja so škofa zrinili nazaj v vlak, ki pa je po voznem redu v Ljubljano odpeljal šele čez nekaj ur. Zmeda je bila popolna, policija pa je iz varne razdalje vse samo mirno opazovala. Potem se je zgodilo. Eden od demonstrantov je ponorel in škofa dvakrat polil z bencinom. Po tem pa je škof hipoma zagorel. Miličnik Ivan Tavčar je škofu takoj pomagal sleči plašč in pogasiti ogenj. Pri tem se je tudi sam lažje poškodoval. Škof je dobil močne opekline po vratu. Miličniki so poklicali dežurnega zdravnika, ki pa je škofa smel samo obvezati, v bolnišnico pa drhal škofu ni pustila oditi. Čez nekaj ur se je ranjeni škof vrnil z vlakom nazaj v Ljubljano. Posledice zažiga je nosil vse življenje.

Podivjana množica pa se ni razšla. Z glasnim rjovenjem je odšla v mesto pred novomeško proštijo, v kateri so bili za močnimi vrati zaklenjeni vikar Marko Mihelič, kanonik Janez Frančič in prošt Alojzij Štukelj. Hoteli so obračunati tudi z njimi. Šele pozno popoldan so se demonstranti nezadovoljni počasi razšli.

Zanimivi Gorenjci in dogodki tedna iz dežele Kranjske:

V Št. Petru na Krasu se je 14. 5. 1894 rodil mlekarski strokovnjak Srečko Šabec. Po njegovi zaslugi sta bili po letu 1945 zgrajeni mlekarski šoli v Škofji Loki in Kranju.

V Dobju v Poljanski dolini se je 16. 5. 1841 rodil slikar in konservator Ivan Franke. Bil je začetnik umetne vzreje postrvjih vrst na Kranjskem.

Dne 18. 5. 1811 je ob pol dveh popoldne zagorelo v Kranju ter v vaseh Huje in Klanec. Od 263 mestnih hiš jih je požar uničil 184, pogorelo pa je tudi 11 skednjev z žitom in krmili.