Pogovorimo se o odpadkih

Besedilo: Aleš Senožetnik
Kategorija: Gorenjska / sobota, 18. maj 2019 / 13:44

Komaj se je razkadil dim nad Lenartom, kjer je zagorelo v sortirnici podjetja Salomon, so pred dobrim tednom dni znova zagoreli odpadki na Publikusovi deponiji v Suhadolah pri Komendi. Požar, v katerem se je vnelo blizu dva tisoč kubičnih metrov odpadne embalaže, je že šesti pri nas v zadnjih dveh letih, drugi v Suhadolah, v teh dneh minevata tudi dve leti od požara v centru za ravnanje z odpadki na Mali Mežakli.

Zaradi pogostosti požarov se upravičeno krepi zaskrbljenost, vse bolj pa tudi jeza lokalnih skupnosti in prebivalcev v okolici deponij. Ukrepalo je tudi ministrstvo za okolje in prostor. Minister Simon Zajc je že napovedal spremembo odpadkovne zakonodaje ter prevetritev uredbe o skladiščenju trdnih in gorljivih odpadkov na prostem, s katero nameravajo »poostriti in jasno določiti požarne ukrepe«.

Takšni ukrepi so več kot nujni za uspešnejše preprečevanje novih požarov. A izvora problema – tisočev ton odpadkov, ki se skladiščijo na različnih deponijah po Slovenji – ti ukrepi ne rešujejo, vsaj ne v zadostni meri.

V prihodnje se zagotovo ne bomo mogli zanašati na izvoz in sežig odpadkov v tujini, rešitev bo treba poiskati znotraj države. Številne evropske države s pridom izkoriščajo energetsko vrednost odpadkov. Del, ki ga ne morejo reciklirati, uporabijo za proizvajanje toplotne ali električne energije. V Evropi je takšnih objektov okoli petsto – 96 v Nemčiji, 126 v Franciji, 30 v Švici, naši sosedi Avstrija in Italija jih imata 11 oziroma 39. V državah Vzhodne Evrope takšne objekte lahko preštejemo bolj ali manj na prste obeh rok. V Sloveniji imamo le enega v Celju, ustvarimo pa toliko gorljivih odpadkov, kot jih lahko energetsko izrabi 12 objektov, v velikosti celjskega. Razvita Evropa, s katero se radi primerjamo, rešitev že pozna, čas je, da jo spoznamo tudi pri nas.

Marsikatero mesto bi toplotno energijo lahko pridobivalo iz odpadkov, a Slovenci si pod sežigalnicami še vedno predstavljamo objekte, ki onesnažujejo okolje in ogrožajo zdravje ljudi, kar je ob sodobni tehnologiji daleč od resnice. Sežig poteka kontrolirano, emisije so minimalne, različne študije dokazujejo, da negativnih vplivov na okolje in zdravje ni.

V času, ko se soočamo s presežnimi količinami odpadkov in prepogostimi požari na deponijah, je skrajni čas, da med strateške prioritete države umestimo tudi objekte za energetsko izrabo odpadkov. Še prej pa je treba informirati in ozavestiti prebivalstvo, da bo spoznalo možnosti, ki jih imamo, in nevarnosti, če težav z odpadki ne bomo kmalu začeli reševati.