Najzanimivejša je bila žoga

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 13. maj 2019 / 17:08

Mitja Rakar iz Srednje vasi pri Šenčurju se je že v ranih letih zapisal športu, v poznih pa je o tem napisal dve knjigi. Posvetil ju je športnemu društvu in nogometu v Šenčurju, kjer je bil v preteklosti igralec in trener nogometa, tajnik v klubu in njegov kronist, danes pa obiskovalec nogometnih tekem in navdušen navijač domačih športnikov.

Športnikom, športnim delavcem in ljubiteljem športa je namenil tudi obe knjigi. Leta 2011 je izšla kronika Športnega društva Šenčur ob 50. obletnici ustanovitve z naslovom Naša športna leta, letos marca pa je ob velikem mladinskem nogometnem turnirju športni javnosti predstavil Kroniko šenčurskega nogometa 1951–2016. »Dolgoletno delovanje in dobri rezultati zavezujejo, da to ohranimo ljudem, saj bi bilo škoda, da bi to utonilo v pozabo,« je o namenu obeh knjig dejal njun avtor. Pri pisanju se je naslonil na arhiv športnega društva in nogometnega kluba (leta 1961 ga je sam vzpostavil), na nekatere zapisnike in biltene nogometnih zvez, dragocen mu je bil tudi arhiv Gorenjskega glasa in seveda osebna pričevanja športnih sodelavcev.

Mitja Rakar, ki je odraščal v Stražišču, je tam naredil tudi svoje prve nogometne korake. Še bosonogi so se otroci na Pantah podili za nekakšno žogo v velikosti današnje teniške, pozneje pa je na igrišču Savica začel brcati pravo žogo. Ko se je leta 1959 oženil z Ivanko iz Srednje vasi, so ga še isto leto povabili, naj pride igrat za Šenčur. »Športno delovanje v Šenčurju se je začelo leta 1951, leta 1954 pa je bilo na območju današnjega pokopališkega parka odprto igrišče, kar je omogočilo razmah nogometa,« Mitja Rakar naniza prve letnice, povezane s šenčurskim športom. Mitja je imel po očetu očitno pedagoško žilico (oče je bil učitelj telesne vzgoje, takratni »prednjak« v društvu Sokol) in leta 1960 je začel v Šenčurju trenirati pionirje. Naslednje leto se je šport, ki je doslej deloval pod okriljem Delavsko prosvetnega društva Svoboda Šenčur, odcepil in začelo je delovati samostojno športno društvo, v njegovem okrilju pa tudi nogometna sekcija. Mitja, ki je bil v desetletjih do danes večkrat tajnik, navaja predsednike, s katerimi je delal in ki so močno zaznamovali šenčurski šport: Martin Balažič, Janez Grilc, Peter Vidmar, Bojan Vidmar, Valentin Prosen, Rudi Puhar ... Leta 1962 so bili pionirji prvič gorenjski prvaki, že naslednje leto drugič, leta 1966 so prvaki postali tudi člani in se uvrstili v zahodno consko nogometno ligo. Mitja se spominja, v kako težkih razmerah so delali takrat, kako so svoje prve garderobe uredili v lesni baraki, ki jim jo je po opustitvi drevesnice namenilo podjetje KŽK; kako so vse naredili s prostovoljnim delom; kako so se na bližnje tekme vozili s kolesi, za bolj oddaljene pa težko zbrali denar za avtobusni prevoz, kaj šele za kosila. Tudi zaradi takih razmer so tekme začeli izgubljati in s tem voljo za tekmovanji, izstopili so iz conske lige in se vrnili v gorenjsko. Leta 1978 so tudi mladici postali gorenjski prvaki, nam Mitja niza ključne podatke iz preteklosti šenčurskega nogometa. Pripoveduje tudi, kako so se po tem, ko je bila zgrajena zdajšnja šenčurska šola, lahko pozimi z mlajšimi selekcijami preselili v telovadnico in kako so pri šoli sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja začeli graditi nogometno igrišče, ki je bilo s pripadajočimi objekti slovesno odprto leta 1981. Leta 1996 je bilo zgrajeno še igrišče za mali nogomet (danes je na njem umetna trava), leta 2000 pa člani postanejo gorenjski prvaki in s tem se začnejo novi uspehi šenčurskih moštev.

Mitja dodaja, da so se ob nogometu razvijali tudi odbojka, namizni tenis, košarka in šah. Njemu pa je bil vselej najljubši nogomet. Temu je posvečena njegova druga knjiga (pri prvi je za pomoč hvaležen profesorju Martinu Kadivcu, pri drugi pa Petru Vidmarju, Franciju Erzinu in Bojanu Pintarju). Čeprav zdaj pri 86 letih ni več aktiven športnik, le še pohodnik, pa se rad udeleži nogometne tekme. »Kadar so fantje po kakem porazu pobiti in brez volje, jim vlivam pogum, češ naj ne vržejo puške v koruzo, kajti po dežju vedno posije sonce,« sklene pripoved o šenčurskem športu in nogometu njun veliki navdušenec.