Ko je pameti bolj malo

Napake, ki nas lahko drago stanejo, 2. del

»Četudi se z Igorjem uradno še nisva ločila, me je spodbujala, da sem se lepo oblačila, da sem bila urejena, lepa in privlačna. Svojih sanj, da bi se vame zaljubil kakšen zdravnik, še ni pokopala. Po tistem, ko je noč in dan sedela pred TV-nadaljevanko o Esmeraldi, pa sploh ne!«

Polona upa, da se ob njeni zgodbi ne bo nihče smejal. Pravi, da od kolegic v službi tako in tako sliši še veliko neverjetnejše in bizarne usode, kot je njena.

»Še danes ne vem, zakaj je bila mama tako zelo obsedena z Esmeraldo. Prav tako ne vem, zakaj točno si je izbrala ravno zdravniški poklic, v katerem je zame iskala idealnega partnerja. Če bi obnovila vse pogovore, ki sva jih imeli na to temo, ne bi verjeli. Njen moto je bil, da če je Esmeraldi uspelo, bi moralo tudi meni. Spominjam se podobne histerije, ki se je odvijala ob knjigi Petdeset odtenkov sive. Vse kolegice so jo prebirale, še tiste, ki pred tem knjige niso nikoli imele v roki. Ob kavi ali v nočni izmeni smo se pogovarjale o sadomazohizmu. Večina je za to obliko spolnosti slišala prvič. A vseeno bi pristale nanjo, da bi jih moški, v katerega bi se zaljubile, nosil po rokah na podoben način kot glavno junakinjo te zgodbe.

Moja mama je izraz pedofil odkrila precej pozno. Sicer je vedela, da obstajajo moški, ki tekajo za otroki, ampak ker so bili v vasi bolj redki, če sploh, se ni menila zanje. Potem pa se je v časopisih na veliko pisalo o nekem znanem pisatelju. Dobila je fiksno idejo, da je tudi Igor točno tak. Da se ga je treba varovati in da ne smem dovoliti, da bi ga Emica obiskovala. Eno in isto sem od nje poslušala dan za dnem. Prišlo je celo tako daleč, da sem začela tudi sama razmišljati, kaj pa, če je res. Emica je svojega očija pogosto poljubljala, on pa njo, tudi sicer sta se veliko objemala. Mama je spet ukrepala po svoji pameti in na CSD napisala pismo, polno obtožb na Igorjev račun. Skoraj me je kap, ko me je moja socialna delavka poklicala na razgovor in mi pokazala pismo. Tokrat mi ni več verjela, da ga je napisala sama. Z leti se ni postarala le mama, ampak tudi njena pisava. Zelo ostro me je prijela. Na ušesa ji je prišlo marsikaj, kar ni bilo v mojo korist. Zagrozila mi je, da če ne bom doma uredila zadev z mamo in njenimi norimi idejami, bo naredila vse, da bo razmislila o primernosti otrokovega bivanja v takšnem, precej shizofrenem okolju. Od nje sem odšla kot polit cucek! Neštetokrat sem slišala, da se sistem zmeraj postavi na stran ženske, zakaj se to ne zgodi tudi v mojem primeru?! Zdelo se mi je, da mi socialna delavka dela veliko krivico. Slabe volje sem se potem potožila sodelavkam. Tudi pri njih nisem naletela na odobravanje. Večina med njimi je Igorja poznala, vedele so, kako dolgo je vztrajal pod našo streho, vedele so tudi, kako lepo skrbi za Emico. Tako in tako pa so se za mojim hrbtom večkrat norčevale na račun pobožnih želja, ki jih je mama gojila glede zdravnikov.

Dale so mi vedeti, da nimam prav in da bi bil že skrajni čas, da se odselim od doma. Bilo mi je, kot bi me s kolom po glavi. Želele so, da se moj ljubi svet, v katerem je bilo vse na svojem mestu, zruši in ponovno sestavi po nekih čisto drugih pravilih. Nemogoče! Čisto nemogoče!

Bila sem izgubljena in jezna na ves svet. Mama je vendar zlata, če kdo, ima mama vedno prav, ker ji je mar za lastnega otroka!

Nisem si hotela priznati, da bi bila z Igorjem še zmeraj družina, lahko bi imela celo že dva ali tri otroke, če najine zveze mama ne bi razdrla.

Mama je še naprej rovarila, a brez moje vednosti. Na podlagi njenih pisem so Igorja poklicali na razgovor na policijo. O njem kot o morebitnem pedofilu se je tudi pisalo, na srečo le z inicialkami. Šok, šok, šok! Tega si Igor ni zaslužil! Ni! Oba sva jokala, ko so naju soočili. Povedala sem, da ni nič res, da je vse zakuhala moja mama. Kriminalistka, ki je bila prisotna, ni varčevala besed. ''Gospa,'' mi je rekla, ''mar ste še otrok, da dovolite mami, da manipulira z vami in vašimi najdražjimi?!''

Njene besede so se mi zdele bogokletne. Mama je ena sama. Še četrta božja zapoved pravi, da moraš starše spoštovati, če hočeš, da ti je dobro na zemlji.

Potem se je tudi psiholog pogovoril z Emico. Ko smo na koncu vsi trije, tudi Igor, sedeli pri njem, se je stiskala v očkovem objemu, ne v mojem. Srce se mi je hotelo razleteti od žalosti.

Gospod me je prosil, da tudi sama obiščem psihoterapevta. Uprla sem se, češ da nisem nora. A je vztrajal.

S težkim srcem sem ga ubogala. Okoli sebe sem videla toliko krivice, da sem se že resno bala, da me bo pogoltnila.

Psihoterapevta sem obiskovala v kraju, v katerem je živel Igor. ''Da ti ne bo treba zvečer domov, ostanita z Emico pri meni,'' mi je predlagal. Zgrozila sem se.''Kaj bo pa mama rekla?!'' A sem ga ubogala, četudi je mama naredila vik in krik. Vsega, kar mi je zmetala v obraz po telefonu, si ne upam niti ponoviti.

Pogovori s strokovnjakom so zelo počasi rojevali sadove. Ni bilo lahko, saj sem imela na vsakem srečanju boleč občutek, da govorimo o mami grdo in da jo hočemo raniti in ponižati. Spominjam se, da me je gospa psihoterapevtka nekoč vprašala, ali sem edinka. ''Ne,'' imam še brata.'' Na vprašanje, kje je in kaj počne, nisem znala odgovoriti. Počutila sem se krivo, ker me ni nikoli zanimalo, zakaj je šel od doma. Zmeraj sem se zadovoljila z odgovorom, da je že tako moralo biti prav, če ga je mama napodila.

Bolj ko sem se trudila najti prave odgovore, bolj sva se zbliževala tudi z Igorjem. To sicer ni bila ljubezen, bilo pa je prijateljstvo. V veliko pomoč mi je bilo ponovno srečanje z bratom. Moje življenje je po pogovoru z njim dobilo čisto drugo podobo.

Začela sem tudi hujšati. Zaradi težav, ki sem jih imela, sem se krepko zredila. Mama mi je sicer dopovedovala, da sem še zmeraj lepa, da kakšen kilogram ni odveč, da me bodo imeli moški še raje. Verjela sem ji – kot vse ostalo, kar mi je govorila.

Po vseh terapijah, ki so že za mano, se mi zdi, da sem danes drug človek. Veliko se posvečam sebi, ker je vzorcev, ki se jih moram znebiti, še nešteto. Preselila sem se tudi na svoje, v stanovanje, ki je blizu Igorjevemu. Emica lahko gre po šoli tudi k njemu, če imam popoldanski ali nočni turnus. Pretrgati popkovino z mamo je misija nemogoče. In to čeprav mi je naredila veliko hudega. Se pa trudim, res se trudim.«

(Konec)