Najhuje je bilo, ko sem slišal streljanje talcev

Borisa Uzarja iz Sebenj so v gestapovski zapor v Begunje zaprli leta 1941, ko je imel petnajst let. Kot partizan je bil večkrat izdan in zaprt v več kot dvajsetih različnih zaporih in taboriščih doma in po svetu. Star je 93 let in je še edini živeči dachauski interniranec na Gorenjskem. V koncentracijskem taborišču Dachau je imel taboriščno številko 59.703.

Tržiški dom starejših, ki ima ime po Petru Uzarju, je bil dograjen pred štiridesetimi leti. Peter Uzar, rojen v Sebenjah, po poklicu čevljar, je bil revolucionar, prvoborec, udeleženec oktobrske revolucije. Vseskozi si je prizadeval, da bi v Tržiču zgradili dom za starejše. Res so ga, s samoprispevki občanov in državno pomočjo. V domu od leta 2016 stanuje njegov sin Boris, zdaj ima 93 let. Pred nedavnim se je v spremstvu tržiškega kronista Lada Srečnika udeležil srečanja taboriščnikov koncentracijskih taborišč druge svetovne vojne z dijaki nekaterih šol pri predsedniku Republike Slovenije Borutu Pahorju. Z mladimi so nekdanji taboriščniki delili svoje življenjske zgodbe, razgovorili so se o grozodejstvih, ki so jih preživeli v taboriščih. Kasneje so povedali, da so mladi zgodbe poslušali tudi s solzami v očeh, vsi z upanjem, da se kaj takega ne ponovi nikoli več. Boris Uzar je še edini preživeli dachauski interniranec na Gorenjskem.

»Ti ven, ti ven ...« Čez pol ure so jih postrelili

Boris Uzar je obiskoval kriško osnovno šolo, nadaljeval v meščanski v Tržiču, potem pa se je začela vojna in šolanja je bilo konec. Med drugo svetovno vojno je bil večkrat izdan, prvič, ko je očetu partizanu naskrivaj nosil hrano. Petnajst let je imel, ko so ga za nekaj tednov zaprli v gestapovski zapor v Begunje. Bil je najmlajši zapornik. A spominja se, kot bi bilo včeraj: »Najhuje je bilo, ko sem poslušal streljanje talcev. Gestapovec je šel po celicah, spisek je imel pri sebi. Govoril je: ''Ti ven, ti ven, ti ven ...'' Čez pol ure so jih postrelili. Tako je bilo iz dneva v dan.« Ko so ga izpustili iz zapora, doma ni mogel ostati, kajti družino je okupator iz domače hiše pregnal. Snidenje Uzarjevih, a žal ne več vseh družinskih članov, je bilo šele po vojni.

Borisova brata Stanko in Viktor sta že leta 1943 padla v partizanih. Skupaj s Petrom so bili ustanovni člani Kokrškega bataljona 4. avgusta leta 1941 pod Storžičem.

Lakota ... Trave ni bilo več, ker so vso pojedli

Boris Uzar je bil zaprt v več kot dvajsetih zaporih in taboriščih doma in po svetu. V koncentracijskem taborišču Dachau je imel taboriščno številko 59.703. Je tudi nosilec številke 11.510 iz taborišča Gonars. »To je bila taka lakota, da v taborišču ni bilo nobene trave več, vso so pojedli,« se spomini trpljenja vračajo po drobcih. Če taboriščnik ni ubogal, je dobil 25 udarcev po »živi« koži. Pa klofute, ne da se jih prešteti. Veliko njegovih prijateljev je padlo. Boris Uzar med pripovedovanjem večkrat obmolkne ... »Najbolj pa me je skrbelo, da bom v taborišču umrl in nihče ne bo vedel za to, ker tudi nihče ni vedel, kje sem.«

V partizane je šel v najstniških letih. Kaj je razmišljal, za kaj se bori? »Razmišljal sem samo o tem, da se borim proti sovražniku,« je odločno dejal pred nekaj dnevi, ko smo ga obiskali v Domu Petra Uzarja. Nekaj njegovih spominov je pomagal zbrati tudi Lado Srečnik. Njemu je zaupal, da je Dom Petra Uzarja sprejel kot svoj novi dom, čeprav malo z grenkim priokusom, da ostaja vedno bolj sam. Njegovi bližnji odhajajo, ravno tako prijatelji. Zadovoljen pa je s toplino in ureditvijo doma.