Še vedno smuča in hodi v hribe

Besedilo: Alenka Brun
Kategorija: Razvedrilo / ponedeljek, 29. april 2019 / 16:54

Simon Primožič je odraščal v Tržiču, od leta 1957 pa živi v Kranju na Maistrovem trgu. Aprila letos je kleni Gorenjec praznoval devetdeseti rojstni dan. Od malega smuča in hodi v hribe – in to redno počne še danes. Na Kriški gori so mu za rojstni dan nazdravili kar nekajkrat.

Najprej je Simon Primožič zaključil osnovno in meščansko šolo, se vpisal v srednjo, odslužil vojaščino, kjer je bil v letalstvu.

»Bil sem strelec, in to v jurišnem letalu,« razloži in pokaže na malo letalo in portret mladega moškega na bližnji omarici nedaleč stran od kuhinjske mize.

Prvo službo je Simon dobil v Tržiču, kasneje je imela takratna Iskra Commerce v Ljubljani razpis za delovno mesto in se je prijavil. Že ko se je zaposlil v Ljubljani, je dokončal še Fakulteto za elektrotehniko. Njegovo otroštvo je zaznamovala tudi vojna. Danes ima status vojnega veterana iz druge svetovne vojne.

Tudi upokojitev je dočakal v podjetju Iskra Commerce. To je bilo pred dobrimi 35 leti, začel pa je kot šef servisa v Iskri. »Potem sem bil dolga leta direktor domače prodaje. Sledila so štiri leta v Škofji Loki, kjer sem bil direktor industrije široke potrošnje. Nato sem postal generalni direktor podjetja Iskra Commerce, potem še član poslovodnega odbora SOZD-a Iskre in s to funkcijo tudi dočakal upokojitev.«

Stanovanje samo pripoveduje zgodbe

Na stenah vidimo starinske predmete, slike, spomine. Doda, da sta s pokojno soprogo Marijo, ki jo je večina v Kranju poznala kot frizerko Meri, zbirala starine. »Bila je umetnica,« pripoveduje Primožič, čeprav pravi, da je bila vedno zvesta svoji prvi ljubezni: frizerstvu. »Ležala sta ji tako slikarski čopič kot pisanje in kasneje se je odločila ter obiskovala tudi predavanja na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Imela je mentorja, ni pa delala izpitov. Vedno je rekla: ''Kaj mi bo sedaj pri petdesetih diploma?'' Naučila pa se je slikanja, kiparjenja, tehnik ... – in ogromno je ustvarjala.«

Soprogo je Simon spoznal leta 1957. Bila je malce starejša od njega, pet let. »Jaz sem bil star 28, ona 33, ko sva se poročila,« pove.

Prvič jo je videl v centru mesta, v kavarni. Tudi ona je opazila njega. Ljudje v njeni družbi so ga poznali in tako sta bila kaj kmalu na prvem zmenku. »In po 27 dneh sva se poročila,« se z nostalgijo v glasu nasmehne Simon, ki je praznoval 7. aprila: dopolnil je že devetdeset let. A kot kaže, imajo pri njih po moški strani visoko starost v družini, saj ima Simon bratranca, ki je dopolnil 96 let in obeh se zdravje kar drži. Na glas razmišlja, da so dejansko danes moški pri devetdesetih letih redkost, to starost večkrat dočakajo ženske.

Zakonca Primožič sta se potem preselila v središče Kranja, v stanovanje na Maistrovem trgu, kjer Simon živi še danes. Mimogrede pove, da se je od takrat do danes Kranj izjemno spremenil; vse se je precej spremenilo. »Dobila sva posojilo, kupila hišo, ki je stara že 480 let, in v tistem času je bila to najbolj zanemarjena nepremičnina v Kranju,« se spominja. V njej je bilo več najemnikov: od advokata do kleparja. Počasi sta jo uredila in postala je družinska hiša: zgoraj sta si uredila stanovanje, spodaj frizerski salon za Meri. Za oba je bil to drugi zakon. Rodila se jima je tudi hči, ki je potem, ko Meri ni več mogla opravljati frizerskega poklica, prevzela njeno delo in ga še danes pelje naprej.

Na Kriško goro za šalo

Od otroštva naprej je Simon vedno hodil v hribe in smučal. Ko je bil še v Tržiču, je imel družbo fantov, ki se je potem, ko so se poženili, razšla, saj jih je življenje peljalo na različne konce Slovenije. In s fanti so veliko hodili v hribe. »Na Košuto, Storžič, Begunjščico, Stol …« Zasmeji se: »V Tržiču je bilo res tako: če nisi smučal, če nisi hodil v hribe, nisi bil Tržičan.«

Smučanje je bilo zanj zelo pomembno: najprej kot šport, in ko ni več tekmoval, je pomagal pri organizaciji tekem. Danes je smučanje zanj rekreacija, zabava. V preteklosti je bil tudi predsednik Smučarskega kluba Kranj. Spomini ga spet ponesejo nazaj, ko so bili popolnoma drugačni časi, ko je bilo tudi do sponzorskih sredstev precej lažje priti.

Tudi turno, pravi, da je smučal, a takrat je bilo seveda drugače kot danes. Tudi smuči so bile drugačne. »Gor smo ''štamfali'' ali nesli smuči na ramah, potem pa smo se spuščali v dolino ... « Glede na častitljivo starost pa je v svojem življenju doživel različne faze razvoja smuči, medtem ko sedaj smuča s polcarving smučmi.

Spominja se tudi svojega predsednikovanja v Planinskem društvu Iskra – in kako je dvesto »iskrašev« leta 1964 peljal na Triglav. »Bilo je lepo in zabavno.« S takratno družbo so vsako leto »oblezli« eno od domačih gorskih verig, kot so to Karavanke, Kamniško-Savinjske Alpe. Redno, če je le mogel, pa je šel v hribe tudi sam.

Letos načrtuje obisk Rjavine, ki je zahtevna gora; obljubil je, da bo šel na Triglav; vsako leto pa obišče tudi vrhove od Grintovca do Stola. Na Storžiču je bil tako že več kot tisočkrat – in kot nekateri »trimčkajo«, on hodi na Kriško goro. Letos je bil že najmanj petdesetkrat, če ne bi smučal, bi bil še večkrat. Na leto jo obišče dvesto- in večkrat, ne glede na vreme. To vpliva morda le na čas, kolikor ga porabi od Gozda pa do koče na Kriški gori. Namuzne se, da ostale planince iz družbe vedno pusti zadaj: ne glede na to, ali gre gor ali se že vrača. Lani je prejel tudi naziv najzvestejšega obiskovalca Kriške gore in osvojil drugo mesto v razvrstitvi Junaki Kriške gore za leto 2018.

Z družbo so že vrsto let dogovorjeni, da vsako nedeljo ob 5.30 zajtrkujejo v koči na Kriški gori. Simon Kriško obišče dvakrat ali trikrat, včasih tudi štirikrat na teden. In ko je dopolnil devetdeset let, so mu pripravili pravo rojstnodnevno zabavo. Pa še nekajkrat potem je bilo prav živahno.

Simon Primožič je pravi, kleni Gorenjec. Še vedno vozi avto, kolo uporablja predvsem za vožnjo po mestu. Televizijo gleda malo, veliko bere, rešuje križanke, si vse še skuha sam. Najraje ima jedi na žlico in solato, predvsem zeleno. Za zajtrk pa brez masla in medu na kosu kruha ne gre. Izvemo, da je bil včasih tudi čebelar. Od sadja so mu najljubše hruške, mandarine in jagode, a le gozdne – tiste, ki jih nabere spotoma, ko gre v hrib.

In vsi tisti, ki ga poznajo s Kriške gore, ga poznajo še po nečem: Simon se namreč odpravi na Kriško goro vedno brez srajce, v spodnji majici – pa naj bo zunaj dvajset ali pa minus 15 stopinj Celzija. In ne »posodablja« se. Bančne kartice je vrnil, ko se je upokojil, ne zanima ga uporaba pametnih telefonov, računalnikov. Pravi, da se je odločil, da se ne bo zasedel.