Otrokova razmišljanja

Novo veselje – Dobil sem bratca/sestrico. V naši hiši je zelo lepo. Vsak dan, preden grem v šolo, pogledam svojega novega bratca. Ati in mami sta zelo vesela. Jaz pa tudi.

Skrb zame – Tako zelo mi dobro dene, ker starša skrbita zame. Imata me rada. Kupita mi vse za šolo in za moj prosti čas. Lahko brezskrbno odraščam. Hodim v šolo, družim se s prijatelji, starša točno vesta, kaj rad jem. Včasih pa mi vsega ne kupita. Onadva že vesta.

Zaupanje – Pri nas doma si zaupamo drug drugemu. Vidim, da se ati in mami veliko pogovarjata in drug drugega poslušata. Tudi mene večkrat vprašata, kaj mislim. Povesta mi, naj kar naredim po svoje. Veliko mi pa pomeni, ko me včasih ustavita in kaj prepovesta – sta pač odrasla in mi s prepovedjo želita dobro.

Zanimanje – Staršem in starim staršem razlagam o sebi, o šoli, o prijateljih. Veliko mi pomeni, ker si vzamejo čas zame in se zanimajo za moje ocene, hobije, prijatelje, in večkrat me vprašajo, kako sem, zakaj sem slabe volje, kdo me je razjezil, od kod takšno veselje. Vidim, da jim veliko pomenim.

Odpuščanje – Včasih naredim kakšno traparijo. Prehitro kaj rečem – največkrat sošolcu ali sošolki, včasih bratu in tudi do staršev nisem vedno najbolj prijazen. Nato mi je žal. Ni lahko, vendar zberem pogum in se opravičim. Največkrat to ljudje sprejmejo. Meni pa odleže.

Zakaj me ne opazita? – Toliko imata dela in skrbi, name pa pozabita. Vajin otrok sem. Takrat mi ni lahko in se sprašujem, kaj sem storil narobe, da me spregledata.

Podobnost in različnost – Opazujem sebe, svojega bratca in starša. Opažam, da govorim in se obnašam podobno kot oči, včasih kot mami. A ni to zanimivo? Nihče me tega ni učil. Sošolka mi je rekla, da se smejim kot moja mami. To me preseneča. Ali so vsi ljudje podobni svojim staršem?

A se vidva nimata rada? – Kadar se starša prepirata, se sprašujem: kaj je z vama? Kot da se nimata rada – če bi se imela, ne bi bila tako nespoštljiva drug do drugega. Takšne misli mi povzročajo pravo grozo. Pojma nimata, kako je meni hudo, ko vaju poslušam in gledam.

Tvoj objem – Draga moja mami in ljubi moj ati, objemi mi veliko pomenijo. Takrat vem, da sem tvoj in da sem vajin. Velikokrat me objemita in mi povejta, da sta vesela, ker me imata. To je tako čudovit občutek, kar rahlo se tresem od radosti. Sicer pa vidim, da sta tudi vidva nasmejana, ko se objameta. Naj bo to naš vsakdanjik.

Tvoj nasvet – Počasi stopam na pot odraščanja. Vidim, da je svet odraslih popolnoma drugačen od otroškega sveta. Sprašujem se, kakšen bi bil tvoj najbolj pomemben nasvet meni, tvojemu otroku – sedaj ko sem vedno večji in večji.

Kako je biti oči in mami? Sam si ne morem predstavljati, da bi že bil odrasel. Razložita mi, kako je postati oči, mami. Kaj je lepega in kaj je težkega. A je najtežje, kadar ne ubogam? Prosim, povejta mi kaj o starševstvu! No, saj bom pridna.