Vstajenje po Prešernu

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sreda, 17. april 2019 / 09:44

Tudi France Prešeren je kot otrok doživljal vse čare in odrekanja nekdanje gorenjske velike noči. V njegovi poeziji pa postane tradicionalna velika noč bolj sublimna, ponekod je prava pesniška in filozofska meditacija …

Velikonočna skrivnost je tako velika, da jo vsako leto znova in vsak po svoje obhajamo. Skrivnost smrti, ki je hkrati vstajenje v novo življenje, dojemamo zelo različno. Najbolj čutno in nazorno jo doživljamo v naravi, ki v naših krajih vsako zimo »umre«, spomladi pa od mrtvih vstane. Najbolj duhovno pa zadeva vsakogar, ki veruje, da ga po smrti čaka še večno življenje. Obeta ga od mrtvih vstali Kristus. »Če pa Kristus ni vstal, je tudi naše oznanilo prazno in tudi vaša vera prazna,« je v Prvem pismu Korinčanom zapisal apostol Pavel (1 Kor 15,14). Hkrati so med nami taki, ki verjamejo, da »pomeni« velikonočna šunka Kristusovo telo, korenine hrena prav tiste žeblje, s katerimi so ga pribili na križ, klobase so vrvi, s katerimi so ga zvezali na Oljski gori, pirhi so kaplje krvi, ki so pritekle iz njegovih ran, rumena pogača je trnova krona, pomaranča pa goba, ki so jo namočili s kisom in jo ponudili žejnemu; jerbas, v katerega vse to položijo, spominja na božji grob, prt, s katerim ga pokrijejo, pa na tančice, v katere so ovili Kristusovo mrtvo telo. Tako verjamejo in nato vse to še použijejo. Blagor jim!

No, to pot bi rad opozoril na čisto posebno skušnjo, ki jo je imel z velikonočno skrivnostjo pesnik France Prešeren. Vsem, ki smo ga brali, je dobro znano, kaj se mu je zgodilo o veliki noči 1833: »Bil vel'ki teden je; v saboto sveto, / ko vabi molit božji grob kristjana, / po cerkvah tvojih hodil sem, Ljubljana! / v Trnovo, tje sem uro šel deseto.« In prav takrat naj bi v božji hram vstopila tudi 17-letna gospodična Julija, v spremstvu svoje matere, trgovske vdove Julijane Primic, rojene Hartl. »Ko je stopila v cerkev razsvetljeno, / v srce mi padla iskra je ognjena, / ki ugasnit se ne da z močjo nobeno.«

Prav. Recimo, da se je zapisano zgodilo tudi dejansko, prav na ono davno veliko soboto, 6. aprila 1833 … Kaj pa, če je hotel biti France Prešeren kot Francesco Petrarca (eden in drugi sta FP), ki je na podoben dan, na veliki petek 1327, ki je bil prav tako 6. april, v cerkvi sv. Klare v Avignonu prvič ugledal svojo Lavro? In zapisal (v prevodu Alojza Gradnika): »Bil dan je, ko je sončna luč zbledela / zbog smrti Stvarnika, kar iznenada / prezalih vaših me oči je vada, / ko še zavedal nisem se, ujela.« Oči kot vaba (starinsko: vada): »Trnovo! kraj nesrečnega imena; / tam meni je gorje bilo rojeno / od dveh očesov čistega plamena.« Pomislite: spogledovanje ob božjem grobu, kakšna fatalna perverznost! A če je bilo to tisto, kar je navdihnilo take famozne poezije, bodi spogledovalcem odpuščeno.

Toliko o veliki noči in veliki ljubezni. Je pa v Prešernovem opusu pogled, ki je še bolj velikonočen. Mislim na njegov pogled na smrt in na tisto, kar naj bi bilo po njej. To je to poslednje in večno vprašanje, ki nas vse zadeva, ogiba se mu pa vsak po svoje. Dokler ne pade od smrti zadet. Spominjam se, s kakšnim mirom nam je poslednje reči razlagal gospod Mirko Hribar, naš profesor za staro filozofijo, brat strmolskega graščaka Rada. »Smrti se nič ne bojte,« je rekel, »dokler živimo, je ni, ko umremo, pa ona sicer je, a nas ni več.« Tako nekako, po spominu. Prešeren se je z vprašanjem smrti soočil, ko mu je umrl najboljši prijatelj, Matija Čop. Posvetil mu je sonet, ki nosi njegovo ime, in ga postavil na začetek prve izdaje Krsta pri Savici, 1836. »Minljivost sladkih zvez na svet' oznani, / kak kratko je veselih dni število, / de srečen je le ta, kdor z Bogomilo / up sreče unstran groba v prsih hrani.« Prebrano profano: življenje je kratko in nesrečno, blagor tistim, ki zmorejo preprosto vero, da jih po smrti čaka srečna večnost.

Prešeren je večkrat obžaloval, da te preproste vere, v kateri so živeli njegovi domači v Vrbi, sam več ne zmore. Tako v sonetu O, Vrba kot v gornjem, ki nosi ime Matiju Čopu, pesnik obžaluje, da je pokopal »ko Črtomir ves up na zemlji sreče … srce veselo, in bolno, trpeče / vpokoj'le bodo groba bolečine.« Srce. Kaj pa duša? O njeni poti v nebo je pesnil že takoj po prijateljevi smrti, v nemški elegiji Dem Andenken des Matthias Čop (Matiju čopu v spomin), ki je izšla 25. julija 1835 v Ilirskem listu (Illyrisches Blatt). V slovenščino jo je prvič prepesnil šele Anton Medved (1905), danes jo beremo v prevodu Otona Župančiča (1950), »ki ohranja vzvišenost in lepoto izvirnika, vendar pa finesa izvirnih tercin ni dosežena« (J. Kastelic). V tej pesmi so verzi, »genialno lepe tercine«, ki so res imenitna sinteza poezije in filozofije. Predstavljajte si večerno pokrajino nad hitro tekočo Savo, v ozadju planine. To je oder, na katerem se v trenutku, ko se Matija utaplja v Savi, nenadoma pojavijo tri metafizične osebe, svetovni Duh (Weltgeist), Genij (Genius) in Praluč (Urlicht). »Svetovni duh iz luči je srebrne / odposlal genija, naj med svetle zbrane / te pelje brate, kadar iskro utrne / v vodovju najčistejšega kristala, / da vsa se čista spet k praluči vrne.«

Pesnik preprosto ni mogel dopustiti, da bi se njegov najboljši prijatelj dušil v deroči reki in banalno utonil. Današnji vojaki bi rekli, da je duh, ki je največja velesila tega sveta, posredoval, poslal nad Savo specialce v podobi genija in v trenutku smrti rešil Čopovo dušo. Dokler je bila duša še v telesu, je Čop živel, ko je utonil, je bila že na poti v svojo resnično domovino, v vesoljno krajino duha. Smrti pravzaprav sploh ni bilo. Ideja o enotnosti duše z duhom je prastara in je bila Prešernu gotovo dobro znana, saj so o njej nepozabno razmišljali nekateri največji duhovi starega in novega sveta, od Platona in Plotina prek Spinoze do Hegla. Duh veje, kjer hoče, preveva tudi vso naravo, v človeku je navzoč z dušo. Prešeren na vrhuncu svojega duhovnega razvoja ni bil ateist, temveč panteist. Bog in narava sta mu bila eno. Pesniti o teh rečeh in o njih razmišljati je seveda bolj naporno, kakor preprosto verovati, da gre duša po smrti v nebesa, vice ali pekel. V bistvu pa gre za eno in isto. Kdor ne zmore preproste vere, je kaznovan z dvomom. Najbolj tragično pa je, če kdo verjame, da je po smrti samo še tuzemski grob. Kemija razpadanja v grobu ali genialna vožnja v vesoljne krajine duha – kakšna razlika!