Vrhnja koža Eve, Tržiča in človeštva

V Galeriji Paviljon NOB so v četrtek odprli razstavo multimedijske umetnice Eve Petrič z naslovom Vrhnja koža.

Tržič – V popolnosti velja, kar je k razstavi zapisala umetnostna zgodovinarka vodja galerijske dejavnosti v Tržiškem muzeju Janita Košir: da gre za izrazito čutno multimedijsko umetnico, ki svoja vsebinska in idejna izhodišča izraža skozi umetnost kot neposredno obliko sporočilnosti na neki višji ravni, ki zahteva globoko filozofsko, literarno in umetniško znanje. Tak je tudi naš prvi vtis, ko vstopimo v Galerijo Paviljon NOB, kjer se Eva Petrič prvič predstavlja v kolektivni zavesti lokalne dediščine z deli, ki jih je združila pod naslov Vrhnja koža. Tržič ima v njeni družini posebno mesto, kar umetnica poudari tudi v posvetilu v katalogu k razstavi, ki jo posveča očetu Ernestu in teti Marleni, ki sta se oba rodila v Tržiču, a ga pozneje zapustila, in babici Angeli ter dedku Josipu, ki ju ni poznala, a ju je poznal ves medvojni in povojni Tržič.

»Očetu njegovo rojstno mesto veliko pomeni, sama nanj gledam nekako od zunaj, saj nisem tu nikoli živela. Tržič je zanimivo majhno mesto s prostori, polnimi energije, a hkrati zaradi propadle industrije nekateri deli danes ne dajejo več občutka nekdanjega življenja in mogoče delujejo celo nekoliko fantomsko,« je povedala Eva Petrič, ki razstavišče označuje za čudovit prostor, ki jo je od prvega trenutka fasciniral: »Galerijski prostor je lep, zanimiv, harmoničen in kot tak nudi ogromno možnosti za umetniško postavitev. Poleg tega ga določata svetlost in dialog z zunanjo okolico. Posamezno delo je na neki način na ogled 24 ur.«

Petričeva pri tokratni razstavi izhaja iz treh raziskovalnih izhodišč, za kar je uporabila dela iz različnih serij, v središču njene zgodbe pa so instalacije čipkastih asemblažev in fotografije. Kontekst k razstavi je vsekakor Tržič. Nekdanjo tekstilno industrijo je simbolno povezala s čipkami, ki v njenem opusu tudi sicer predstavljajo organizme življenja. Tekstilna industrija je bila v Tržiču povezana z življenjem in razvojem. »Eva Petrič nadaljuje idejno izhodišče človeške kože, ko je za razstavo v tržiški galeriji izbrala ključno izhodišče projekta diptih asemblažev, sestavljenih iz recikliranih ročno izdelanih čipk z naslovom Kolektivna koža iz serije Hematoma. Parafrazira ju kot membrano človeške kože, ki simbolizira vrhnje oblačilo, kot sta usnje in tekstil, ki sta v Tržiču stoletja predstavljala ''glavno arterijo Tržiča'',« zapiše Koširjeva.

Avtorica v razstavo s fotografijami vključuje pojem sence kot lika. »Ker se nenehno spreminjajo, sence predstavljajo potencial, v kaj se nekaj lahko razvije, istočasno pa v naši kolektivni zavesti morda delujejo kot simbol preteklosti in spominov,« razstavo povezuje umetnica, ki sicer živi in ustvarja v New Yorku, na Dunaju in v Sloveniji, široko pa je tudi njeno razstavno polje, ki sega tako rekoč na vse celine.

Za tokratno razstavo ji je izziv predstavljala manipulacija s človeškim genomom. Gre za zastrašujočo lahkotnost prirejanja človeških genov in vprašljivo etičnost uporabe tehnike CRISPR, ki sicer obeta učinkovito zdravljenje, vendar pa jo je mogoče uporabiti tudi v druge, sporne, manipulativne namene. Napredek poleg pozitivnih vplivov na človeštvo s seboj nosi tudi slabosti. »Mogoče je zdaj človek zadnjič tak, kakršnega dandanes poznamo. V prihodnosti bo zagotovo rezultat nečesa, kar za človeka menimo, da je dobro – povečanja spomina, podaljšanja življenjske dobe, odstranjenja bolezni ...«

V prepletu črno-belih analognih fotografij, instalacij kože in združitev senc in čipk lahko zaznavamo Evino raziskovanje njene lastne življenjske filozofije, ki jo iskreno in sproščeno prenaša v sodobni vizualni svet. V celoto umetniške postavitve v Paviljonu je avtorica ne nazadnje umestila tudi zvok. Uporabila je glasbo avstrijskega skladatelja Ruperta Hubra ter dodala svoj glas. V zvočni podlagi slišimo izgovorjene oziroma zapete besede adenin, timin, gvanin, citozin – štiri gradnike DNK. Glasbo Petričeva razume kot direktno povezavo s čustvi, ta pa določajo našo človečnost. Razstava bo odprta do 5. maja in tudi na tak poseben dan, kot bo četrti četrti v četrtek.