Rumfordska juha in lakota na Kranjskem

Na Gorenjskem v deželi Kranjski (192)

V letih 1816 in 1817 so delili lačnim revežem na Kranjskem in Primorskem tako imenovano rumfordsko juho. Juho, ki so delili tudi drugod po vsej Avstriji, so imenovali po ameriškem fiziku Benjaminu Thompsonu, grofu Rumfordu, ki se je rodil 26. marca 1753. Med osvobodilno vojno je pobegnil iz Amerike v Anglijo, nato pa je kot obrambni minister na bavarskem dvoru reorganiziral bavarsko armado. V Münchnu je zasnoval Angleški vrt in na Bavarskem uvedel krompir, ki se je od tam zelo hitro razširil po Evropi.

Velika lakota je od leta 1813 dalje po vrstečih se slabih letinah dosegla vrhunec leta 1816. Vreme je bilo mrzlo in deževno. Aprila je bilo tako hladno kot februarja, maja pa ni bilo nič bolje. Zaradi stalnega dežja kmetje niso mogli ne orati in ne sejati. Njive, vrtovi in polja so ostali večinoma neobdelani in prazni, če pa je že kdo kaj posejal, ni nič zraslo. Sredi zime leta 1816 je pomanjkanje že trkalo na vrata, spomladi leta 1817 pa so ljudje stradali kot že dolgo ne. Da je bila stiska še večja, je v aprilu pritisnilo še neugodno vreme z dežjem in snegom ...

Ko obupani ljudje niso več videli izhoda, se je ročinjski kaplan Valentin Stanič z dramatičnim pozivom za pomoč obrnil na samega cesarja Franca. Prošnjo je zaključil z besedami: »Sila nas stiska, Franc, daj kruha! Drugače, o Bog, nam grozi nagla smrt.« Država je intervenirala, stradajočim so razdeljevali razna živila, največkrat pa rumfordsko juho, ki so jo po možnosti zabelili še s koščkom slanine. Včasih so v njej kuhali tudi nekaj mesa ali kosti, prilili pa so ji lahko še nekoliko krvi. Rumfordska juha je pomagala prebroditi največjo krizo. Veliki človekoljub Stanič je tako dosegel enega najoprijemljivejših uspehov v dolgi vrsti svojih nesebičnih prizadevanj.

Janez Bleiweis je objavil v Novicah recept za to rešilno juho. Po njegovem je bila tako izdatna, da je lahko z njo človek preživel 24 ur. Zapisal je: »Iz česar neki obstoji ta juha, de je tako tečna?« Spisek sestavin nas negativno preseneti: voda, kis, sol, krompir, grah, ječmen in kruh. Seveda so, če se je le dalo, juho obogatili tudi s kakšnimi dodatki. Čas draginje in pomanjkanja pa se je občutno odražal tudi v cenah. Julija 1817 sta bila kruh in govedina skoraj enako vredna: kilogram soržičnega kruha je stal 13,3 krajcarja, kilogram govedine pa 14,3 krajcarja.

Iz enega najtežjih obdobij v deželi Kranjski je ostal zanimiv spomin v Stražišču pri Kranju. Korec, s katerim so delili juho med ljudi, so za spomin shranili v cerkvi in postavili zraven spominsko ploščo z nemškim in slovenskim besedilom, ki se začenja takole: »V lejtu 1816 je bila zemla toko nerodovitna, de so reuni ludje v lejtu 1817 toko stradali, de so po več krajih travo in otrobe jedli in od lakote mrli.«

Zanimivi Gorenjci tedna iz dežele Kranjske

Na gradu Grimšče pri Bledu se je 25. 3. 1667 rodil slikar in operoz Jurij Adam. Bil je cesarski pooblaščenec in član Akademije operozov.

V Mostah pri Žirovnici se je 26. 3. 1783 rodil sin premožnega kmeta, mlinarja in žagarja Janez Krstnik Kersnik. Bil je pobudnik pouka slovenščine in tudi učitelj Čopa in Prešerna.

V Tržiču se je 25. 5. 1825 rodil slikar Frančišek Globočnik. Študiral je na dunajski akademiji.

V letih 1865–1889 je poučeval slikanje na ljubljanski gimnaziji.