Krvavška laufarjada

Besedilo: Alenka Brun
Kategorija: Razvedrilo / / 20:53

Petintridesetletni Benjamin Rezar, mladi gospodar Gostilne pod Krvavcem, pravi, da je bil že od malega z veseljem za točilnim pultom. Zna sicer tudi kuhati, vendar ga je vedno bolj veselila strežba, čeprav se je šolal za oboje. »Komunikacija z gosti mi bolj leži. Rad sem med ljudmi, rad delam s starši.«

Gostilno sta začela ustvarjati pred šestdesetimi leti njegova babica in ded, Marija in Janče Rezar. Že takrat je bila v današnji podobi, le da so z leti njuni nasledniki kaj dogradili, dodali, samo zgodbo pa nadgradili. Je bila pa Gostilna pod Krvavcem vedno znana po ribah oziroma ribjih krožnikih, na katerih je imela glavno besedo sveža postrv. Kar pa je v vse skupaj bolj vpet tudi Benjamin, so precej razvili koncept porok. Prostor jim to dovoljuje, pove.

In kako je prišlo do Krvavške laufarjade, glasbeno-kulinaričnega dogodka, ki je vabil na povalentinovo razvajanje brbončic domačega šefa kuhinje Žige Šekoranje in njegove ekipe – in ušes s tokratnim sestavom skupine Mokre sanje? Benjamin razloži: »Laufarjada spada med dogodke, ki jih ustvarjam že deset let. Imeli smo jo že lani. Prej se je sicer imenovala Čarobna kuhinja. Začeli smo namreč tako, da je kuhar vsako jed pripravljal pred očmi gostov, potem pa sem sčasoma ugotovil, kaj je dejansko tisto, kar ljudje pri tovrstnih dogodkih potrebujejo, da se sprostijo: dobro hrano, glasbo in vino. In to je recept, da se potem ljudje tudi vračajo.«

Februarja tako Gostilna pod Krvavcem gosti kulinarično Laufarjado, jeseni oziroma že na prehodu v veseli december pa organizira še en podoben dogodek. Za glasbeno kuliso na Laufarjadi skrbijo Mokre sanje, medtem ko bo pri drugem projektu Benjamin letos gostil Ansambel Saša Avsenika.

Pri tokratni večerji se je Benjamin odločil za spremljevalna vina iz Vipave in »bolj resna« iz Brd. »Vino je dobro, primerno, vendar goste pustimo, da se sami odločijo. Če kdo vpraša, kaj od izbranega gre k določeni jedi, pa z veseljem priporočimo.«

Najprej so postregli ohlajene, tanko narezane rezine pečenega ramsteka, nadevane s cvetačnim tatarjem, v družbi pireja iz zelene in vasabija, narezanimi mandlji in marinirano zelenjavo. Sledila je »tartufova juha, ki ni videla tartufa«, kot so se pošalili na meniju. Potem je na mizo prišel krožnik Kraljevi stroganoff: počasi pečena svinjska rebra, kumarice in jurčki, ki so bili denimo narezani na način stroganoff, v omaki in postreženi na rebrih, skutna navihanka pa je bila zraven kot nekakšen »krvavški burek«, ki so ga zabelili z ocvirki. Krožniku pa so dodali še pastinakov pire. Za konec pa je seveda na vrsto prišla sladica: tokrat čokoladna slivova rezina, ki je bila pripravljena brez moke, v družbi krokantovega moussa, narejenega na bazi lešnikov. Vse sta lepo zaokrožila malce kiselkasta višnjeva omaka in pa za odtenek čokoladnega ganacha. »Vse skupaj moraš spraviti na eno žlico, da se okusi med seboj lepo zlijejo,« je še zaključil mladi Rezar, potem pa odhitel nazaj med mize, saj je bila Krvavška laufarjada razprodana.