Hiša za lutke

Letos mineva sto štirideset let, odkar je bila prvič uprizorjena »Nora. Hiša za lutke« norveškega dramatika Henrika Ibsena (1828–1906), ki ga statistike po številu uprizoritev uvršajo takoj za Shakespearjem. Krstna izvedba v Kraljevem gledališču v Christianiji (danes Oslu) je izzvala burne reakcije. V Angliji so bile uprizoritve »Nore« prepovedane, v Nemčiji so morali spremeniti konec – da mati ostane v družini –, drugače bi premiere ne bilo. Kaj je bilo tako sporno v »Hiši lutk«, da bi Ibsen izdihnil, če bi ne bila ploha kamenja, ki se je zgrnila nanj, le iz papirja?

Avtor dvajsetih dram kot mlad ustvarjalec v domačem gledališkem svetu ni bil najbolj uspešen in je dobo, ko je bil na vrhuncu svoje kreativnosti, preživel deloma v Italiji deloma v Nemčiji.

Oče sodobne dramatike, kar mu z vsem spoštovanjem pripisujejo, je 1878, leto pred izdajo in premiero »Hiše za lutke« zapisal: »V sodobni družbi, v kateri veljajo le moški, spričo zakonikov, ki so jih napisali moški, spričo moških tožilcev in sodnikov, ki o vsem, kar je ženskega, presojajo le z moškega stališča, ženska ne more biti to, kar v resnici je.« Ibsen je bil prepričan, da ima ženska pravico ravnati po lastni volji in vesti.

Nora živi v na videz srečnem zakonu, obdana s tremi otroki, mož pa ravna z njo kakor s svojo igračko. Torvald je bil na začetku njunega zakona zelo bolan, izgubil bi službo in imetje, morda celo življenje, če Nora ne bi ponaredila podpisa že umrlega očeta in dobila posojila za Torvaldovo bivanje v južnih deželah. A zatajene sence preteklosti se spremenijo v stvarnost. Zdaj izsiljevanje preti Nori, ki se zaupa možu, a se Torvald izkaže le kot povzpetnik, slavohlepnež, lovec za ugledom in položajem v družbi, brez trohice razumevanja in sočutja za Noro. Po trdem boju s svojo vestjo se Nora odloči, zapusti družino in si izbere svojo pot …

Unesco je »Noro. Hišo za lutke« zaradi njene tudi zgodovinske vrednosti 2001 uvrstil na seznam »Spomina sveta«.

Norveška torta v kozarcu

Za 4 osebe potrebujemo: 8 trdih keksov, 16 polovičk orehovih jedrc, 1 žlico cimeta, 600 ml vaniljeve skute, 1 kg jabolk, 6 žlic vode, 4 žlice sladkorja.

Sestavine za vaniljevo skuto: pol l mleka, 65 g sladkorja, 1 vaniljev puding, 1 vaniljev sladkor, 250 g puste skute.

Jabolka olupimo, razpeščičimo in zrežemo na majhne koščke. V lonec damo narezana jabolka, dodamo vodo in sladkor ter skuhamo čežano. Ohladimo.

Kekse zdrobimo, najlaže v vrečki za zmrzovanje, in jim primešamo cimet in sesekljane orehe.

Za vaniljevo skuto damo v lonček 6 žlic mleka in vanj dobro vmešamo pudingov prašek, sladkor in vaniljev sladkor. Pristavimo mleko, ko zavre, skuhamo puding in ga ohladimo. Nato vmešamo v puding še skuto.

Ohladimo 4 visoke, ne preozke kozarce in dno prekrijemo s plastjo zdrobljenih keksov, orehov in cimeta, poravnamo. Sledi plast čežane, ki jo prekrijemo z vaniljevo skuto. Postopek še enkrat ali dvakrat ponovimo, odvisno od premera kozarcev. Vrhnja plast naj bo vaniljeva skuta, ki jo lahko okrasimo z orehovim jedrcem in lističem melise (optimalno).

Pa dober tek!