Kočevsko

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / sreda, 20. februar 2019 / 13:31

Pot naju je zanesla na Kočevsko. Pravzaprav sva se odpravila v Osilnico, v deželo Petra Klepca, in čisto slučajno sva prišla dol ob Kolpo čez Kočevsko Reko. Območje so v 14. stoletju poselili Nemci – Kočevarji. Živeli so od tistega, kar tam je: od gozda, prodaje lesa, divjadi, poljščine so bile le za samooskrbo. Že konec 19. stoletja so se v duhu boljšega življenja s trebuhom za kruhom podali v svet. Druga svetovna vojna je območje dodelila Kraljevini Italiji in v duhu velike ideologije so se Kočevarji večinoma sami izselili preko Save v Sevnico, Brežice, Krško. Ko so po letu 1943 slutili, da ideologija, v katero so verjeli, ne bo zmagala, so se razkropili po svetu. Nova oblast je v neprehodnih gozdovih našla svoje zatočišče, kar ni bilo prostovoljno izseljenih, so jih izselili s silo. Po sporu z Informbirojem so v Gotenici zgradili podzemne bunkerje, kamor so prihajali režimu domnevno nesprejemljivi posamezniki. Zaprto območje, ki je po osamosvojitvi Slovenije nudilo poligon za urjenje nove, tokrat Slovenske vojske in Policije.

In kako so videti ti kraji danes? Praznijo se, pravih ljudi, ki bi dihali z zemljo, gozdom in divjadjo, ni več. To so bili Kočevarji. Ko naseliš druge ljudi, tukaj živijo, če imajo službo. Ko te ni več, ljudje ne vedo, kaj bi sami s seboj. V preteklih stoletjih je 20.000 ljudi znalo živeti od gozda, mlinov in žag, danes se zdi, da nekaj več kot sto ljudi ne zna in ne zmore živeti od tistega, kar nudi narava. Pred drugo svetovno vojno je bil tukaj hotel, torej ljudje so prihajali sem po svež zrak, mir, danes bi rekli petzvezdično doživetje. Po vojni so vse cerkve tod okrog porušili in nova oblast se je hotela opravičiti. Tako so leta 1999 zgradili novo cerkev. Na dvorišču so se igrali skavti, ki so tukaj imeli svoj tabor. V vaškem baru so se zbirali domačini, eden je prinesel kitaro in zapel. Konec tedna je, pa se je malo sprostil in zabrenkal. Saj takega sredi Ljubljane ne srečaš, pomislim. Natakarico vprašava, kaj ljudje tukaj počnejo, in gospa odgovarja, delajo v lesnih obratih, v vojski in policiji, veliko je brezposelnih. Čebela je poplesavala za mizo. Pravi gozdni med, nobene umazane industrije, se spogledava in nekaj čebelnjakov je bilo res opaziti. Peljala sva se še malo okrog, veliko je opisnih tabel, ki razlagajo preteklost. Peter Kozler, avtor prvega zemljevida Slovenskih dežel, ustanovitelj pivovarne Union, pravnik in še kaj, je bil tukaj doma. Neokrnjena narava je sedaj največje bogastvo, če bi jo želeli, znali in zmogli tržiti. Takoj kujem načrte za poletno kolesarjenje, kaj poletno, saj so se že sedaj vozili s kolesi, pa je na prelazu, ki ima le nekaj manj kot tisoč metrov nadmorske višine, še kakšna krpa snega.

Čudovita dežela z lepo, ne prometno cesto. Človek bi moral tukaj ostati kar nekaj dni, da bi obhodil kakšno učno pot in bolj začutil mir in odmaknjenost. Kje bi spal – morda v podružnični šoli ali v župnišču, saj ni zasebnika, ki bi oddajal sobe. Pa sem našla nekaj za poletje.