Središče vesolja

Poljski zdravnik, astronom in teolog Nikolaj Kopernik se je rodil 19. februarja 1473. Bil je reformator astrologije in utemeljitelj znanstvene revolucije. Oživil je heliocentrično teorijo in postavil Sonce v središče vesolja. Ker je bila teorija v nasprotju cerkveno dogmo, ki je trdila, da je Zemlja središče vesolja, jo je Kopernik razširjal samo med svojimi prijatelji.

Da Zemlja ni središče vesolja, je dokazoval že Grk Aristarh, ki je živel od leta 320 do 250 pr. n. št. Dokazal je, da gibanje nebesnih teles lahko najbolj preprosto razložimo tako, če si predstavljamo, da vsi planeti, skupaj z Zemljo, krožijo okoli Sonca. Imel je srečo, da je živel v času, ko katoliška Cerkev Zemlje še ni določila za središče vesolja. Zato so Aristarha v njegovem času zaradi odkritja slavili in častili.

Skozi čas so se nadaljevali prepiri o tem, kje je središče vesolja. Nemški kardinal Nikolaj Kuzanski (1401–1464) je trdil, da se Zemlja obrača okoli svoje osi in da kroži okoli Sonca, da v vesolju ni nobenega zgoraj in spodaj, da je brezmejno. Kardinal svoje teorije ni razvijal ali podprl z dokazi, zato je kmalu utonila v pozabo.

Znanstveno podprto teorijo o vesolju je postavil šele Nikolaj Kopernik. Njegove osnovne teze so:

1. Središče Zemlje ni središče sveta, ampak samo težnostno središče Lunine poti okoli Zemlje.

2. Navidezno gibanje nebesne sfere je samo odsev kroženja Zemlje okrog njene stalne vrtilne osi.

3. Navidezno gibanje Sonca je samo posledica gibanja Zemlje okoli Sonca, ki ga obkrožajo tudi drugi planeti.

Kopernik se je zavedal udarnosti svoje teorije in se je šele po dolgem omahovanju odločil za tiskanje knjige. Posvetil jo je papežu Pavlu III., vendar ga to ni rešilo pred preganjanjem. Knjigo je katoliška Cerkev črtala s seznama prepovedanih knjig šele leta 1835, to je 313 let po izidu, vendar pa tudi takrat Cerkev s Kopernikom še ni sklenila premirja. Ko so na primer čez štiri leta odkrili v Varšavi Kopernikov spomenik, ob tem ni hotel brati maše noben duhovnik.

Anekdote slavnih

Rimski državnik in govornik Mark Tulij Cicero je sovražil prazno besedičenje. Nekoč je na forumu poslušal zagovornika, ki je kazal na svojega varovanca in poudarjal: »Ta izredni človek, ki ga je mati devet mesecev nosila pod srcem …« Cicero ga je ustavil z besedami: »Ali morda druge matere nosijo otroke v žepu?«

Smeh ni greh

Moški z zanimanjem spremlja s pogledom žensko privlačne postave, oblečeno v obleko z globokim dekoltejem. Ko se obrne in zagleda na hrbtu dolgo zadrgo, zamišljen otrpne. Prijatelj, ki ga je opazoval, vpraša: »Se je zadrga zataknila?«

Med vračanjem družine z obiska pri znancih reče žena možu: »Mislim, da jim je naš obisk zelo koristil. Ko smo prišli, so bili molčeči in zadržani, ko pa smo odhajali, so bili čudovito razpoloženi.«