Je kultura in nekultura

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / / 22:05

Črni oblaki so se po novem letu zbirali nad slovensko kulturo. Najprej se je zgodil komediograf Boris Kobal, ki je sicer korektno prevedel komedijo italijanskega avtorja, a kaj, ko jo je podpisal za svojo. To ni kulturno. Po komaj dobrih štirih mesecih je odneslo kulturnega ministra Dejana Prešička. Zaradi očitka, da domnevno nad zaposlenimi izvaja mobing in da si ugodnosti, ki jih nudi njegov položaj, razlaga nekoliko po svoje. Tudi tako početje ni kulturno. Predsednik vlade Marjan Šarec je ministrovi odstavitvi na rob namignil, da so najbrž tudi medsebojni odnosi med zaposlenimi na ministrstvu za kulturo vse prej kot dobri. To vsekakor ni zgled kulturnega.

A vse vendarle ni tako slabo. V istem tednu je bil sprejet rebalans državnega proračuna za leto 2019, v katerem se je povečal proračun kulturnega resorja za 30,4 milijona evrov. Delež proračuna ministrstva za kulturo v državnem proračunu bo tako prvič po letu 2012 zopet znašal 1,9 odstotka. Sicer bo kar nekaj sredstev šlo za stroške dela uslužbencev v javnih službah s področja kulture, ki izhajajo iz sklenjenih sporazumov s sindikati javnega sektorja, in tudi za plačila prispevkov za socialno varnost samozaposlenih, a ni vrag, da ne bi kaj ostalo za sicer finančno podhranjeni slovenski film, za nove naložbe v kulturi, predvsem tiste v umetniško ustvarjalnost.

Na slednjo smo Slovenci lahko ponosni, v naboru letošnjih Prešernovih nagrajencev in nagrajencev Prešernovega sklada je nekaj imen, ki svojo ustvarjalno potenco uspešno dokazujejo tudi v tujini. Po podatkih Statističnega urada iz leta 2017 je tudi letna kulturna ponudba na dovolj visoki ravni: izšlo je 1763 novih knjižnih naslovov s področja leposlovja, od tega je nekaj več kot polovica izvirnega slovenskega leposlovja, skoraj ena četrtina ljudi v Sloveniji ima člansko izkaznico v knjižnici, v muzejih in galerijah si je razstave vsak dan v povprečju ogledalo 8.663 ljudi, kar 4,3 milijona ljudi pa si je ogledalo več kot 22 tisoč prireditev v gledališčih, kulturnih domovih, operi in glasbenih ustanovah. Kulturo in umetnost imamo torej radi. Ni veliko držav v svetu, ki bi imele tako razvejano in močno razvito ljubiteljsko kulturo.

Če se vrnem na začetek, pa vse bolj nazadujemo v kulturi dialoga – raven javnega diskurza je vse nižja, lažnih novic, obtožb in diskreditacij z namenom je vse več, argument je izrinjen na obrobje. Tu nas vleče v nekulturo. Ampak danes vseeno praznujemo tisto kulturo, ki je imamo veliko in je dobra.