»Na toplem boš, umazana ne boš pa dobro boš zaslužila«

Besedilo: Urša Peternel
Kategorija: GG Plus / nedelja, 13. januar 2019 / 19:59

S temi besedami je oče prepričal takrat štirinajstletno Štefko Vister, da se je leta 1948 vpisala v vajeniško šolo. Bila je v prvi generaciji deklet, ki so se na Jesenicah izučile za strugarke. Ta poklic je opravljala kar 35 let. A očetove besede se vendarle niso povsem uresničile ...

Konec lanskega leta je Srednja šola Jesenice obeležila osemdesetletni jubilej. Ob tej priložnosti je spomine na svoje šolanje obudila Štefka Vister (rojena Svetina) iz Planine pod Golico, ki je bila leta 1948 v prvi generaciji deklet, ki so se lahko vpisala v jeseniško vajeniško šolo, predhodnico sedanje Srednje šole Jesenice. Pred tem so se namreč v vajeniški šoli lahko šolali samo fantje. Gospa Štefka je imela samo štirinajst let, ko se je začela učiti za strugarko, zatem pa je ta poklic kar 35 let opravljala v Železarni Jesenice.

»Ata mi je rekel: 'Na toplem boš, umazana ne boš pa dobro boš zaslužila!'« na vprašanje, zakaj se je odločila za dotlej izključno fantovsko šolo, odgovarja sogovornica, po rodu iz Most. Leta 1948 so v šolo vpisali prvo generacijo deklet, vpis je potekal v pisarni v takratni Kašti. Kot se spominja Vistrova, sta se šla vpisat z očetom. V prvi generaciji je bilo trinajst deklet, ki so imela vsaj štirinajst let, nekatera so bila tudi starejša. Triletno šolo jih je zaključilo osem, od tega šest strugark in dve tehnični risarki. Prvi letnik in polovico drugega letnika je pouk potekal v barakah v Podmežakli, konec leta 1949 pa so se preselili v novo stavbo, v kateri Srednja šola Jesenice deluje še danes.

Delavnice so imeli v spodnjih prostorih šole; kot se spominja sogovornica, so imeli tri dni pouka in tri dni prakse. Prvo leto so se učili osnovnih veščin, od piljenja do klepanja, v drugem letniku pa so prakso že nabirali tudi na strojih. V razredih so bila dekleta skupaj s fanti, razdeljeni so bili po poklicih: strugarji, ključavničarji, električarji ... Šolo je zaključila leta 1951 in se takoj zaposlila v mehanični delavnici Železarne Jesenice kot strugarka. Kot pravi, so iz vajeniške šole že prinesli nekaj praktičnega znanja, še veliko več pa so jih naučili starejši sodelavci, ki jim ni bilo težko znanja prenesti na mlade.

A žal se ni uresničila očetova napoved, da kot strugarka ne bo umazana; kot se spominja, je bilo delo ob strojih precej umazano, saj je v roke dobivala surov, pogosto rjast material za obdelovanje. Kljub drobni postavi in dokaj težkemu delu je zdržala kar 35 let, upokojila se je leta 1986, pri 52 letih starosti. Z nekdanjimi sošolkami in sošolci so se nekajkrat srečali, žal so danes mnogi že pokojni. Ve, da dve nekdanji sošolki živita na Koroški Beli, ena v Radovljici; z ostalimi je izgubila stik.

A čeprav bo letos dopolnila že 85 let, je ves čas aktivna. Nekaj let je pomagala v Koči na Kriški gori in v Koči na Golici, s prijateljicami rada hodi v hribe. Po moževi smrti živi sama v pravljični hiški v Planini pod Golico in večkrat se povzpne na Golico, Črni vrh ... Vrsto let je čuvala vnuke in kasneje tudi pravnuke, rada kaj zašije (na šivalni stroj svoje mame, ki je vedno želela, da bi se – namesto za strugarko – izučila za šiviljo, a kaj, ko Štefke v mladosti to ni zanimalo), veliko bere in rešuje križanke.