V spomin: Zora Konič (1922–2018)

Zora Konič, znana Tržičanka, načelnica, telovadka, Sokolica in pokončna Slovenka, je na pragu novega leta 2019 obrnila zadnji list v knjigi svojega življenja in jo zaprla. Na žalni slovesnosti smo jo še enkrat odprli in obrnili stran za stranjo ter osvetlili tisto, kar je še posebej zaznamovalo njen lik, njeno osebnost in njo kot ČLOVEKA. Zora je, kljub težkim preizkušnjam, zaznamovala svoj čas in številne generacije najmlajših, mladenk in tudi starejših, ki so šle skozi telovadnico. Tudi zunaj nje so jo številni Tržičani poznali kot veliko borko za socialno pravičnost, napredek Tržiča, telovadno opismenjevanje, pristne prijateljske odnose in za slovenstvo.

Če je dr. Viktor Murnik, začetnik slovenskega sokolskega gibanja, v narodno buditeljskem duhu zapisal »Slovenec sem in kdo je več« in je Ivan Cankar ognjevito govoril o rodoljubih, je Zora v sebi in v tistem delu združevala oba, Murnika in Cankarja. Težko bi v tistih viharnih časih in tudi pozneje v tržiškem okolišu našli bolj zavzeto in dejavno Slovenko. Komur je bilo dano, da je bil z njo, in sam sem bil med njimi, vsega tega ni mogel pozabiti. Prav tako ni mogel pozabiti njenega vodenja v telovadnici in tudi izven nje. Kot da bi v sebi od nekdaj nosila bogat pedagoški eros, čeprav ji ni bilo dano, da bi ga pridobila na kakšni pedagoški instituciji.

Ob njeni 90-letnici me je, v njej tako dragi telovadnici, doletela čast, da sem ji povedal nekaj izbranih besed, za katerimi so se skrivala desetletja njenega bogatega in plodnega dela ter življenja. »Še vonjam ta parket,« sem začel in nadaljeval … Besede so izzvenele njej v zahvalo in tudi njenemu očetu. Ko sem ji v razprte dlani položil svojo knjigo, ki v prenesenem pomenu govori prav o takem aktivnem življenjskem slogu, kot ga je živela sama, sem vedel, da je v tem prepoznala tudi sebe in svoj delež, ki je koreninil v naši zgodnji mladosti, prav v telovadnici.

Ob njej so rasle sovodnice in vzgojila je številne, ki so šle po njenih stopinjah in po poti, ki jo je izbrala. Pod njenim vodstvom so zrasli številni rodovi aktivnih in pokončnih Slovenk. Nekatere so segle cele višje in nadgradile njena prizadevanja, kar je temeljno poslanstvo dobrega vodnika ali učitelja, kot bi rekel vodilni slovenski pedagog svojega časa, dr. Franc Pediček.

Od Tržiča, širše Gorenjske in vse Slovenije se je tako poslovila vodnica, telovadka, humanistka, velika domoljubka in pokončna ter neuklonljiva Sokolica. Njen let je z razprtimi krili dolgo bodril in navduševal ne le mlajše rodove, marveč številne generacije vseh starosti. Za vedno bo ostala v naših srcih.