Polona podira stereotipe o lastnikih gozdov

Polona Šibič iz Ljubljane, po izobrazbi diplomirana ekonomistka, ki je vseskozi delala na področju financ, podira nekatere stereotipe o lastnikih gozdov. Čeprav ni življenjsko odvisna od gozda in živi več deset kilometrov proč od svoje gozdne posesti na Jelovici, z njo zelo skrbno gospodari. Zavod za gozdove ji je ob koncu lanskega leta podelil priznanje za najbolj skrbnega lastnika gozdov na blejskem gozdnogospodarskem območju.

Zavod za gozdove Slovenije vsako leto podeli priznanja najbolj skrbnim lastnikom gozdov, po enemu iz vsake območne enote zavoda. Na blejskem gozdnogospodarskem območju je lani priznanje za najbolj skrbno lastnico gozdov prejela Polona Šibič, ki – kljub temu da nikdar ni bila kmetica – vzorno gospodari z gozdno posestjo na Jelovici. Njena zgodba je zanimiva, začenja se na Cajhnovi domačiji na Lancovem. »Moj stari oče je imel veliko gozdov na Jelovici pa tudi žago, na kateri je žagal les za lastne potrebe in tudi za druge. Povojna oblast mu je velik del gozdov podržavila, a ob tem nikdar ni izgubil upanja, da bodo prišli tudi časi, ko bodo krivico popravili in gozdove vrnili. To se je tudi zgodilo, v denacionalizacijskem postopku so njemu oziroma njegovim štirim dedičem vrnili skupno osemdeset hektarjev gozdov, eden od teh dedičev je bila tudi moja mama,« pove Polona, ki je po mami pred devetimi leti podedovala 14 hektarjev gozdov, še šest hektarjev je potlej kupila. Posest je razdrobljena na šest delov, največji parceli merita po sedem hektarjev. Da bi vsaj nekoliko zaokrožila posest, je poskušala z zamenjavo posesti, a lastniki na to niso pristali, pa tudi z nakupom, pri katerem pa je na koncu po zakonodaji dobil prednost sosed.

Po strokovno znanje v zavod za gozdove

Ko je Polona postala lastnica gozda, sta najprej z mamo pregledali stanje gozdov in posestne meje, nato se je odpravila po strokovno pomoč v krajevno enoto zavoda za gozdove v Radovljico, kjer ji je revirni gozdar Janez Delavec svetoval, kako gospodariti z gozdovi. Začela je s čiščenjem gozdov, vzpostavljanjem gozdnega reda, obnovo posestnih meja ... »Odnos do gozda so mi privzgojili že stari starši in starši, oče je bil revirni gozdar na Gozdnem gospodarstvu Bled in me je pogosto vzel s sabo na Jelovico, a strokovnega znanja sem se morala šele naučiti. Veliko tega znanja sem pridobila v zavodu za gozdove,« pravi Šibičeva in priznava, da je imela tudi srečo, ko je za izvajalca del izbrala Zdravka Megliča, ki opravlja vsa glavna dela v njenih gozdovih.

Največji problem je lubadar

Ko je gozd »spravila« v red, so se začele ujme – pred štirimi leti žledolom in lani še vetrolom, ki sta ustvarila dobre pogoje za čezmerno razmnožitev lubadarja. Lubadar je potlej prizadel gozdove celo bolj, kot sta jih žled in veter. »V gozdovih smo hitro ukrepali ter posekali vse napadeno drevje, a tako bi morali ukrepati tudi vsi drugi lastniki na širšem območju. Ker tega vsi niso storili, se je lubadar širil naprej v zdrave sestoje in povzročil veliko gospodarsko škodo. Cena lubadark je bila za polovico ali še več nižja od cene za kakovosten les, hkrati pa so se zvišale tudi cene gozdarskih storitev,« pove Polona in doda, da je lubadar največ škode povzročil v nižje ležečih gozdovih, še zlasti na parceli ob Savi, kjer so morali posekati vso smreko.

Ob pojavu lubadarja je najboljši ukrep hitra sanacija žarišč, za to si prizadeva tudi zavod za gozdove, a kot ugotavljata Šibičeva in njen mož Gordan, ki ji veliko pomaga pri delu v gozdovih, zavod ob ohlapni zakonodaji nima prave moči, da bi lastnike prisilil k poseku in spravilu lubadark. Šibičevi v svojih gozdovih nimajo lubadark, saj vse sproti posekajo, ne vedo, kaj bo prinesla pomlad. »Skrbi nas,« pravi Polona in dodaja: »Redne sečnje doslej še nismo imeli. Najprej smo redčili sestoje, zadnja leta opravljamo le sanitarno sečnjo.«

Želijo ustvariti čim bolj mešane gozdove

Zdaj jih čaka obnova gozdov. »Predlani smo že začeli pogozdovati, lani smo posadili od osemsto do devetsto sadik, delo bodo nadaljevali letos. Ker želimo ustvariti čim bolj mešan gozd, ki bo tudi bolj odporen proti naravnim ujmam, škodljivce in bolezni, poleg smreke sadimo tudi bukev, hrast, jerebiko, divjo češnjo, oreh ...« Vse sadike zaščitijo pred jelenjadjo, ki se je preveč namnožila in povzroča škodo predvsem v nižje ležečih gozdovih.

Pogosto iz Ljubljane na Jelovico

Polona in Gordan veliko zahajata iz Ljubljane na gozdno posest na Jelovico – ne samo zaradi gospodarjenja z gozdovi, ampak tudi zato, ker jima to pomeni sprostitev. Redno spremljata stanje gozdov, z veseljem opravljata tudi gozdna dela, ki jih sama znata in zmoreta. Za delo navdušujeta tudi hčerko in sina, ob večjih delih, kot je, na primer, pogozdovanje, povabita še prijatelje in znance. Takšne »akcije« se običajno končajo s prijetnim druženjem in piknikom sredi gozda.

Polona priznava, da jo iz Ljubljane vse bolj vleče na Gorenjsko. Želi se preseliti v Radovljico in tudi še povečati gozdno posest na Jelovici.