Po vetrolomu hitro posekali podrtice

Kakšen je lastnik gozda, se najbolj izkaže ob naravni ujmi ali ob pojavu lubadarja. Na Karničarjevi kmetiji na Zgornjem Jezerskem so po lanskem vetrolomu, ki jim je poškodoval 1700 kubičnih metrov drevja, ukrepali hitro, sanacijo končali že maja in tako preprečili, da bi se v gozdovih čezmerno razmnožil lubadar.

Zgornje Jezersko – Zavod za gozdove Slovenije vsako leto podeli priznanja najbolj skrbnim lastnikom gozdov, iz vsake območne enote zavoda po enemu. Na kranjskem gozdnogospodarskem območju je letos priznanje prejela kmetija Karničar z Zgornjega Jezerskega, na kateri gospodarita Marijana Karničar Košir in njen mož Franci Košir. Kmetija obsega petdeset hektarjev gozdov in deset hektarjev kmetijskih zemljišč. Vsa gozdna posest je v enem kosu, začne se pri odcepu za Komatevro in sega vse do grebena nad domačijo, tudi čez tisoč metrov nadmorske višine. Večina gozdov je v strmini, še posebej sta za posek in spravilo drevja zahtevna pobočje nad Jezernico in moker predel v osrednjem delu posesti. Prevladujejo iglavci, listavcev je le pet odstotkov. Gozdovi so dokaj dobro odprti za gospodarjenje, v zadnjih dveh letih so zgradili približno en kilometer vlak, del tudi zaradi sanacije lanskega vetroloma. Vlake jim tudi na najbolj zahtevnih terenih omogočajo spravilo lesa s pomočjo gozdarskega traktorja in vitla.

»Drevje je dobesedno letelo po zraku«

Medtem ko jim je žled leta 2014 poškodoval le posamična drevesa, jim je veter decembra lani povzročil veliko škodo, saj jim je izruval in polomil okrog 1700 kubičnih metrov drevja, kar predstavlja približno polovico njihovega desetletnega možnega poseka. »Takšnega vetra pri nas še ni bilo. Drevje je dobesedno letelo po zraku. Videl sem, kako je veter na pobočju za hišo odlomil smreko in jo potlej še petdeset metrov nesel po zraku. Hiša se je tresla od sunkov vetra, raje smo se umaknili v notranjost. Pod nadstrešjem strojne lope je veter nanesel od 20 do 25 centimetrov debelo plast smrekovih iglic,« se lanskega vetroloma spominja Franci in priznava, da jih je odslej strah prav vsakega vetra. Na kmetiji so po uničujočem lanskem vetrolomu »staknili glave«, saj se je bilo treba hitro odločiti, kako posekati in pospraviti podrtice. Razmišljali so tudi o tem, da bi sinova Matija in Franci pustila službo in da bi se skupaj lotili sanacije, a so se potlej odločili drugače. Odločili so se, da zaradi obsega vetroloma za to najamejo bolje opremljene izvajalce. Zdaj, ko je od zaključka sanacije minilo že več kot pol leta, so še toliko bolj prepričani, da so se odločili prav. »Pogodbeni izvajalci so delo opravili hitro, včasih so naenkrat delale tudi po tri ekipe, tako da so delo končali že maja. Sreča v nesreči je bila, da je bilo devetdeset odstotkov drevja izruvanega, zato je bil tudi izplen kakovostnega lesa boljši, kot bi bil v primeru polomljenega ali kako drugače poškodovanega drevja. Les je bil tudi zaradi hitrega spravila boljše kvalitete, tudi cena je bila na začetku boljša kot potlej, ko je bila na trgu že velika ponudba lesa. S hitrim spravilom pa smo se izognili tudi nevarnosti čezmerne razmnožitve lubadarja,« pojasni Franci, žena Marijana pa ob tem doda: »Najpomembnejše je, da se pri tako nevarnem delu ni nikomur nič zgodilo.«

Naravna obnova bo precej težavna

Zdaj Karničarjeve čaka obnova poškodovanih gozdov, večinoma jih bodo obnovili po naravni poti, ponekod bo potrebno tudi sajenje. »Naravna obnova bo precej težavna. Jelenjad je preveč številčna, ob tem pa tudi nima več nobenega miru. Ker se zaradi nemira več giblje, potrebuje več energije in posledično več hrane, pri tem pa z lupljenjem debel in objedanjem vršičkov povzroča škodo v gozdovih. Kmetje so za zdaj še precej strpni in škode ne prijavljajo,« pravi Franci, sicer tudi gospodar Lovske družine Jezersko, in dodaja, da lovci na številnost jelenjadi nimajo vpliva oziroma na to lahko vplivajo le toliko, kolikor jim dovoljuje letni načrt odstrela, ki ga sicer vedno izpolnijo. Od ostalih »škodljivcev« Karničarjevi omenjajo še lubadarja. Ta jim doslej ni povzročal škode, a po lanskem vetrolomu jih je vendarle strah, kaj bo prineslo leto 2019: se bo v poškodovanih in oslabelih gozdovih preveč razmnožil. Za to ima dobre možnosti, saj vsi lastniki še niso posekali in pospravili v vetrolomu poškodovanega drevja.

Gozdove redno pregledujejo

Kaj pomeni biti skrben gospodar gozda? Karničarjevi redno, vsaj dvakrat na mesec, pregledajo stanje svojih gozdov in po potrebi takoj tudi ukrepajo. »Lastnik gozda se ob ujmi ne bi smel spraševati, kakšen bo finančni izplen, ampak najprej to, kdaj, kako hitro bo poškodovano drevje posekal in spravil iz gozda,« meni Franci in poudarja, da so pomembni tudi nega sestojev, vzpostavljanje gozdnega reda, vzdrževanje vlak in posestnih meja, dobro sodelovanje z revirnim gozdarjem ... Ko Karničarjeve vprašamo, kaj jim pomeni priznanje za skrbno gospodarjenje z gozdom, pravijo, da je to priznanje za ves trud, ki ga na kmetiji vlagajo v gozdove.

Mleko doma predelujejo v izdelke

Na kmetiji se ukvarjajo tudi z živinorejo, redijo okrog dvajset glav avtohtonega cikastega goveda ter še petnajst koz, od ostalih domačih živali pa še prašiče in kokoši. V okviru dopolnilne dejavnosti vse mleko doma predelajo v mlečne izdelke – skuto, sir in jogurte, iz mesa doma vzrejenih živali pa jim mesar naredi klobase in salame. Na dan predelajo v izdelke največ šestdeset litrov mleka, so pa tudi meseci, ko ni mleka in tudi ne predelave. Mlečne in suhomesnate izdelke prodajajo doma na kmetiji ali na tržnicah v Kranju in v Stražišču. »S prodajo ni težav, potrošniki vse bolj cenijo domačo hrano, še posebej jo cenijo, če je iz takšnega okolja, kot je Jezersko,« pove Marijana in doda, da ji mir, ki ga ponuja življenje na nekoliko odročni hribovski kmetiji, ugaja, še zlasti takrat, ko se utrujena vrne s tržnice. Na kmetiji bi v bližnji prihodnosti radi uredili tudi prenočišča za goste. »Že zdaj nas sprašujejo po njih. Okolje je za to primerno, od nas je lep razgled, radi se tudi pogovarjamo z ljudmi.«

Na kmetiji glavno breme nosita Marijana in Franci, veliko pa jima pomagajo tudi otroci – sinova Matija in Franci, ki sta zaposlena v gozdarstvu, v podjetju Megales, ter hčerka Anamarie, ki obiskuje srednjo kmetijsko šolo v Šempetru pri Gorici. Najstarejša hči Ines pa je že od doma in z družino živi na Štajerskem.