Zgodbe o lastnikih gozdov

Besedilo: Cveto Zaplotnik
Kategorija: Gospodarstvo / sreda, 19. december 2018 / 10:17

V Sloveniji je več kot 460 tisoč lastnikov gozdov. Čeprav je povprečna zasebna gozdna posest že zdaj zelo majhna, saj meri le dva hektarja in pol, se število lastnikov še vedno povečuje, ob tem pa se zmanjšuje število posesti, ki je v lasti kmečkih gospodinjstev.

Veliko število lastnikov pomeni tudi veliko zelo različnih lastniških zgodb. Največ pozornosti so deležni najbolj skrbni lastniki gozdov, tem zavod za gozdove vsako leto podeli posebna priznanja. V dvajsetih letih, odkar jih podeljuje, je takšno priznanje prejelo 880 lastnikov gozdov, od tega štirideset na Gorenjskem, to je kranjskem in blejskem gozdnogospodarskem območju. To so lastniki gozdov, ki redno pregledujejo gozdove, ob ujmah ali ob pojavu podlubnikov hitro ukrepajo, strokovno izvajajo posek gozdnega drevja, redno opravljajo negovalna in varstvena dela, skrbijo za gozdni red, vzdržujejo traktorske vlake, si prizadevajo za varno delo v gozdu, se nenehno izobražujejo in usposabljajo, spoštujejo večnamensko vlogo gozdov, upoštevajo strokovne nasvete ... Poleg teh, prejemnikov priznanj, ki jih zavod vsako leto kot primere dobre prakse izpostavi javnosti, je v Sloveniji in tudi na Gorenjskem še veliko dobrih, skrbnih lastnikov, ki si za gospodarjenje z gozdom in odnos do gozda tudi zaslužijo priznanje, vsaj pohvalo revirnega gozdarja.

Ob poudarjanju pozitivnih lastniških zgodb in izpostavljanju skrbnih lastnikov gozdov ostajajo v ozadju slabi primeri, negativne lastniške zgodbe, ki bi zaslužile tudi javno kritiko. Spisek takšnih lastnikov bi bil zanesljivo precej dolg, na njem bi se zanesljivo znašli lastniki gozdov, ki niti ne vedo, kje imajo svoj gozd oziroma kje so meje gozdne posesti, lastniki, ki se še nikdar v svojem življenju niso sprehodili po svoji gozdni posesti in pregledali stanje sestojev, lastniki, ki po žledolomu, snegolomu ali vetrolomu ničesar ne ukrenejo in pustijo, da poškodovano drevje propade in da se v poškodovanih in oslabelih sestojih pretirano razmnoži lubadar ... Ob tem marsikateri lastnik gozda poreče, češ – s svojo lastnino lahko delam, kar hočem. Morda to velja za katero drugo vrsto lastnine, a za gozd zanesljivo ne. Prav na primeru lubadarja, ki se je v zadnjih letih na Gorenjskem čezmerno razmnožil in razširil, se kaže, kako pomembno je, da vsi lastniki z gozdovi dobro gospodarijo. Lubadar namreč ne pozna meja gozdnih posesti in se iz gozdov, kjer lastniki ne sanirajo pravočasno žarišč, razširi tudi v bližnje, še zdrave gozdove, s tem pa slabi, malomarni lastniki povzročijo gospodarsko škodo dobrim, skrbnim lastnikom. Razvrednoteni, od lubadarja napadeni les je na trgu vreden tudi polovico manj kot zdrav les.

Komentarji (1)

Brane Zupan

Taprav gozd je samo mešan gozd. Smrekov gozd ni gozd ampak nenaravna plantaža.

2018-12-19 09:23:49