Novoletne zabave in najstniki

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / sreda, 19. december 2018 / 21:23

Približujejo se nam prazniki. Mlado in staro hrepeni po zabavah. Smo se kdaj vprašali, čemu in zakaj? Tesno druženje z vrstniki je normalen del odraščanja. Kadar najstnik zelo zavrača vrstnike, se je z otrokom smiselno pogovoriti, zakaj mu tako zelo ustreza samota. Ni pa rečeno, da je s tem že kaj narobe. Pomembno je, da mu starši dopustimo njegovo posebnost in da to posebnost sploh opazimo. Najstnik predvsem pričakuje, da bomo ostali v stiku z njim. Zabave, obiski kina in tekem, dolgi sprehodi … in prijatelji so skoraj nujni spremljevalni dejavniki odraščanja. Starši se moramo le zavedeti, da si naši odraščajoči mladinci hkrati želijo vrstnikov in zabav, po drugi strani pa jih je zelo strah: nikoli točno ne vedo, kaj se bo tam dogajalo in kdo bo prisoten. V nenadzorovanih zabavah (žurih) in ponočevanjih ni zdravih vsebin za razvoj otroka. Vendar jim njihova radovednost nad vsem novim in potreba po pripadanju vrstnikom 'požre' ta strah. Najstniki vedo, da alkohol spremeni vzdušje – in jih je strah; vedo, da bodo tam droge – in jih je strah reči ne, ker jim vrstniki tako zelo veliko pomenijo; vedo, da bo tam možnost za nezdravo spolnost – in jih je tega zelo strah. Zato jih moramo starši zavarovati in se bomo vedno vnaprej pozanimali: ali vedo, kam grejo, kaj se bo tam dogajalo, vedeti moramo, kje so, s kom so, in mi jim bomo določili, kdaj morajo priti domov.

Ali res moramo otrokom po­stavljati meje, saj nam ves čas pravijo, naj zaupamo? Naprej se bomo pogovorili o vrsti zabave. Kaj je tam tako privlačnega, kaj je lahko slabega in kaj dobrega? Ali je kakšna nevarnost? Ali je tam kakšna odrasla oseba? Odkrito se pogovorimo o alkoholu, drogah in nezdravi spolnosti. Povemo jim, da so takšne zabave le ena od možnosti preživljanja prostega časa. Velja zlato pravilo: starši določamo pravila odhoda in prihoda domov. Otroci še niso zreli (čeprav mislijo drugače), da bi se lahko sami odločali sebi v korist. To nam pomaga pri strogem postavljanju meja glede prihodov domov. Nikakor jih ne smemo pustiti na cedilu in ne smemo jim vsega dovoliti. S tem, ko jim postavljamo meje, pokažemo, da nam je mar zanje. Oni se bodo v teh mejah počutili varne. Celo zamerili nam bodo, če jih bomo pustili povsod in brez meja. Ne ozirajmo se na njihovo obnašanje. Vztrajamo. Za naše otroke gre.

In kaj, če se najstnik pravil ne drži? Spoštovanje meja in kazni gredo z roko v roki. Ne govorimo seveda o fizičnih kaznih. Če se meje ne spoštujejo, sledi kazen. Npr. nisi prišel domov ob 23. uri, ampak ob 23.30; pomeni, da boš naslednjič doma ob 22.30. Kjer mi vemo, da je veliko pijače, zahtevajmo, da nas naš mladoletnik npr. pokliče na vsake pol ure, če ne, pridemo tja in ga odpeljemo domov. Mnogi starši tega nočejo ali ne zmorejo, vendar: za naše otroke gre.