Petje jo navdušuje

Vnukinja Slavka Avsenika in hči skladatelja in glasbenika Gregorja Avsenika Monika Avsenik je lani posnela svojo prvo skladbo Morda pa nekoč; letos pa Nesi me, nesi (Srečanje). Melodijo slednje skladbe boste morda prepoznali, saj gre za zelo staro skladbo Srečanje Monikinega dedka Slavka Avsenika, ki pa je danes, več kot trideset let kasneje, dobila modernejšo podobo in prvič tudi besedilo.

Monika Avsenik se je s petjem začela ukvarjati že zelo zgodaj. Z vstopom v osnovno šolo je začela obiskovati še nižjo glasbeno šolo, kjer se je učila igrati klavir. Vseskozi je prepevala tudi v šolskem pevskem zboru. Prvi solistični nastop je imela v tretjem razredu, ko je na šolski prireditvi zapela skladbo Memory iz muzikala Cats; naslednje leto pa je za prireditev ob zaključku šole z družino pripravila pravi mini nastop: izvedli so očetovo skladbo Počitnice, Monika pa je pripravila še skladbo Pesem mojih sanj, ki je v bistvu njeno prvo avtorsko delo. Skladba je nastala po njenem motivu, njen oče pa je dodal vse drugo, zgradbo melodije in aranžma.

Glasbena družina

Monika prihaja iz družine, kjer je pet otrok – trije fantje in dve dekleti. Ko se spominja omenjenega družinskega nastopa, pravi, da so jih takrat primerjali z družino iz filma Moje pesmi, moje sanje. Razloži: »Res smo glasbena družina. Vsi otroci imamo glasbeno izobrazbo. Sestra Nataša se je tudi učila igranja klavirja, tako kot najmlajši Primož; Aleš, ki je šef strežbe v domači gostilni, je igral saksofon; Sašo, ki ima svoj ansambel, pa je takrat igral bobne. Za to posebno priložnost pa se je celo mami naučila nekaj malega zaigrati na klavir.«

Omeni priimek Avsenik, ki ga ne poznajo samo Slovenci, temveč je znan tudi izven naših meja. Biti vnukinja znanega dedka namreč ni vedno enostavno. »Priznam, da mi je včasih neprijetno, ker ne želim, da me ljudje gledajo drugače. Želim, da me spoznajo; mene samo. Pa ne da bi bilo s priimkom kaj narobe, samo ne želim, da me kot osebo dojamejo na napačen način. Priimek kot tak je lahko plus, lahko prinese priložnosti; včasih pa s seboj nosi prevelika pričakovanja in potem tudi od sebe posledično pričakuješ več. Mislim, da se mi je nekaj podobnega zgodilo, ko sem bila mlajša.« Takrat se je zaprla vase in izkoristila trenutke, ko je bila hiša prazna, da se je razživela in pela. »Doma so me vedno podpirali pri mojih odločitvah; sploh oče, ki je vedel, da je petje moja strast, in me je spodbujal, naj vseeno poskusim.« 

In je. Pred tremi leti se je tako prvič predstavila širši javnosti. Oblekla je narodno nošo in nastopila na Avsenikovem festivalu. Skupaj z bratovim Ansamblom Saša Avsenika in očetom Gregorjem na kitari je odpela nekaj skladb pred več kot tisoč obiskovalci. Njen glasbeni debi je bil odmeven. To leto je bilo prelomno tudi za Monikin odnos do narodno-zabavne glasbe in njenih glasbenih korenin. Njen pogled na dedkovo glasbeno zapuščino se je  spremenil. Začela je sodelovati z bratovim ansamblom in očetom, sledil pa je tudi njen prvi televizijski nastop: decembra istega leta je nastopila v Cankarjevem domu na festivalu Mati domovina, kjer je zapela skladbo Tam, kjer murke cveto.

Morda pa nekoč

Leta 2016 je Monika z bratovim ansamblom, očetom in Slovenskim oktetom nastopala na turneji po Avstriji; lani je posnela svojo prvo skladbo Morda pa nekoč, glasbeno sodelovanje z družino ostaja. Z bratovim ansamblom je nastopala tudi na turneji po Nemčiji, letos pa je izdala svojo prvo solistično pesem Nesi me, nesi (Srečanje), za katero sta glasbo napisala brata Avsenik že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, sodoben aranžma in prvič tudi besedilo pa je skladba dobila za najnovejšo izdajo. Za pesem so posneli tudi že videospot.

Pred dobrimi desetimi leti je bila Monika prvič na koncertu vokalnega orkestra Perpetuum Jazzile. »In kot nekdo, ki ga petje veseli, sem seveda gojila željo, da bi enkrat morda pela pri tovrstnem zboru. Takrat niti pomislila nisem, da dejansko nekoč bom. Ko so Perpetuum Jazzile pred tremi leti nastopili na Avsenikovem festivalu kot gostje, sem izvedela, da imajo vsako leto avdicijo. Prijavila sem se, uspešno opravila vseh pet krogov, prestala preizkusno obdobje in sedaj sem pri njih že več kot dve leti. Sem pa že prvo leto z njimi veliko potovala. Videla Rusijo, veliko Avstrije, Nemčije … Od nekdaj sem vedela, da mi glasba veliko pomeni, da se želim na tem področju izpopolnjevati in ustvarjati, nisem pa vedela, da se bom dejansko pojavila na sceni na takšen način.«

O svojem ansamblu ne razmišlja, bliže ji je žanr oziroma način Nine Pušlar, želi pa, da bi dedkovo glasbo na sodoben način lahko približala mlajšim. Upa, da bo v prihodnosti napisala tudi kakšno lastno pesem. »Včasih malo že poskusim, tistega pravega navdiha pa še nisem imela. Bom pa verjetno spet sedla za klavir, saj si želim, da bi se lahko kdaj na odru spremljala na klavirju.«

Se bo odločila za pevsko kariero?

Monika sedaj obiskuje program Razredni pouk na pedagoški fakulteti, kjer je študentka tretjega letnika. Njeni dnevi so zapolnjeni, usklajevanje zasebnega življenja s profesionalnim ni enostavno. »Zasebnega je res premalo,« pravi. »Rada bi se posvetila še vokalni tehniki, pa zadnje čase niti nimam časa. Včasih nimam časa niti jesti. Je kar naporno, ampak na koncu, ko te publika nagradi z reakcijami in aplavzom, je ves vloženi trud poplačan.«

Vprašanje, ki si ga včasih zastavi tudi sama, je, ali bo ostala v pedagoškem poklicu ali ne. »Biti pevka je zelo zahtevno delo. Ker pa si čez čas želim družinskega življenja, se mi zdi, da je solo kariero težko usklajevati z zasebnim življenjem. Čeprav včasih pomislim, si zaželim in se kar malo zasanjam. Zagotovo pa bom ostala povezana z glasbo, tudi če ne bom tako izpostavljena.«

Če ne bi bila tako zaljubljena v glasbo, bi verjetno razmišljala – a že veliko prej – tudi o tem, da bi pomagala v domači gostilni. Pravi, da bo videla, kako se bo izšlo. »Se bom prepustila. V življenju nič ne gre na silo, na koncu se vedno vse izide tako, kot se mora, se mi zdi.«