Mikroplastika sredi oceana

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Slovenija / nedelja, 16. december 2018 / 11:46

Pred leti nas je šokiralo poročilo, da je sredi Tihega oceana ogromno območje, kamor so tokovi nanesli vso mogočo plastiko. Recimo ji makroplastika. Problem pa je tudi mikroplastika, ki je že povsod, tudi na azorskih plažah …

Morje plastike

»Naša lepa plaža Porto Pim na otoku Faial je, ko po nevihti veter odpihne površinski pesek, čisto bela. Ko prideš bližje, vidiš, da je bela zaradi smeti. Prvič sem to videl pred 15 leti in nisem mogel verjeti svojim očem. Sredi raja, daleč proč od mest, pa imamo plažo, polno mikroplastike.« Tako pripoveduje Henrique Ramos, okoljevarstvenik z Azorov. In nadaljuje: »Živimo sredi Atlantika in nikakor ne moremo odvrniti obraza od težav s smetmi v morju … Gre za globalno težavo, ki pa jo je treba reševati lokalno. Če razmišljaš globalno, potem govorimo o 10 do 12 milijonih ton plastičnih odpadkov, ki vsako leto končajo v morju. To je srhljivo. Tako imamo sredi Atlantika plaže, polne plastike. Na naši plaži smo našli več kot 4000 kosov plastičnih odpadkov na kvadratnem metru. Tega se ne da ignorirati.« Zlasti hudo je po nevihtah. »Takrat greš lahko na plažo in tam najdeš različne odpadke: od plastike, telefonov, kablov, vrvi do ostankov ribiških palic. Res vsakovrstni odpadki.« Smeti seveda ne prinaša le ocean, proizvajajo jih tudi otočani sredi njega. »Na mojem otoku Faial je 15.000 prebivalcev, ki dnevno proizvedemo 20 ton smeti, ki gredo v ločevalni center, kjer pa ne morejo vsega predelati. Pri tem je treba vedeti, da je približno 37 odstotkov odloženih odpadkov organskih. Torej, če bi nam že to uspelo, da bi jih domačini ločili, bi bil narejen velik korak naprej.« So domačini v tem oziru že kaj bolj ozaveščeni? »Pri krajevnih prebivalcih se šele prebuja ozaveščanje o varovanju okolja. Kako to storiti? Pobrali smo smeti, ki so jih pometali v bližnje potoke in jarke, od plastičnih vreč do ostankov gradbenih materialov, in smo jih ''razstavili'' sredi trga. Tako so ob sobotah in nedeljah gledali smeti in se izgovarjali drug na drugega, kazali so s prstom na druge. Toda ključno je bilo predvsem to, da so začeli govoriti o tem, in počasi so se začele stvari spreminjati. Nam ni mar, kdo je dejansko kriv za smeti, za nas je pomembno, da se pogovarjajo o tem in da spreminjajo svoje navade.« Posebno kritični so v tem oziru ribiči: »Ribiči so v celoti odvisni od morja: vse vzamejo iz morja in vse vržejo vanj. To ni prav, morje ni njihova lastnina.« Kaj pa turisti, kolikšen je njihov prispevek k onesnaženju okolja? »Dobro je, da nimamo še preveč turizma. Sicer se število turistov povečuje, pa vendar. Razlog, da ni skokovitega porasta turizma, je po moje v tem, da nimamo luksuznih letovišč z dolgimi peščenimi plažami. Imamo pa prelepo zeleno naravo in odlične možnosti za pohodništvo … Turizem je priložnost, predvsem kot vir financiranja, tudi okoljevarstvenih pobud, hkrati pa pomeni tudi težavo. Azorčani radi uživajo v svoji naravi, zdaj pa je že tako, da kamor koli greš, je tam neki turist. To je nova resničnost. Recimo najvišji vrh: včasih je bil dostop prost, zdaj pa je omejen, vsak dan je omejeno število ljudi, ki se lahko povzpnejo na vrh z vodnikom. Tako lokalni prebivalci ne smejo več tja, kadar koli si želijo, in ne morejo iti sami, pa še plačati morajo za vzpon.« (Vir: Ksenja Tratnik, MMC RTV SLO)

Upor poražencev globalizacije

Kako razumeti aktualne proteste rumenih jopičev v Franciji in še drugje po svetu? Ameriški politolog Ian Bremmer razloži, da gre za »upor poražencev globalizacije«. Gre za množice ljudi, ki imajo občutek, da politične in gospodarske elite, ki so blizu oblasti, ne delujejo več v njihovem interesu. »Ta množica je prepričana, da so nanjo pozabili tako intelektualna elita kot množični mediji. Veliko ljudi je izgubilo službo in se upravičeno čutijo odrinjene, tukaj je še vse bolj aktualno vprašanje migracij. Seveda so izkušnje ljudi v Združenih državah vendarle drugačne, kot so v Franciji, Veliki Britaniji, Nemčiji ali Italiji, a na splošno imajo vsi zelo podobne skrbi, kar vodi v protestne glasove. Tako imamo zdaj že serijo protestnih glasovanj proti elitam, kar je okrepilo nekaj popolnoma drugačnega, pridobile so politične skupine, praviloma na desni strani političnega spektra in s senzibilnostjo do nacionalizma.«

Annegret namesto Angele

»Razumeli smo, da konservativno ne pomeni konzerviranja, ampak da ohranimo to, kar nas krepi, in spremenimo to, kar nas ovira.« Tako je svojo konservativnost razložila nemška kanclerka na vrhu svoje stranke v Hamburgu, kjer so za njeno naslednico na čelu CDU izvolili dosedanjo generalno sekretarko stranke Annegret Kramp-Karrenbauer. Njenega težko izgovorljivega imena se bomo morali še navaditi, za zdaj jo kličejo kar »Akaka« (A. K. K.).