Cankarja vrača delavcem

V Prešernovem gledališču bodo uprizorili predstavo z naslovom Ob zori. Šest izbranih del Ivana Cankarja je priredila Katarina Morano, na kranjski oder pa postavil režiser najmlajše generacije Žiga Divjak. V zadnjih dveh letih je režiral tri odmevne avtorske projekte: Človek, ki je gledal svet, 6 in Hlapec Jernej. Po »šestki«, ki govori tudi o Kranju, ga je v Prešernovo mesto tokrat pripeljal Ivan Cankar.

Po magistrski predstavi Hlapec Jernej konec septembra v Cankarjevem domu se letos še drugič lotevate Cankarja. Ste ga kdaj v preteklosti prebirali toliko kot letos?

»Cankar me pravzaprav spremlja od prvega osnovnošolskega branja – črtice Jutranji gost, zagotovo pa me je aktualni projekt spodbudil, da sem se v iskanju materiala zanj prebiranja njegovih del lotil bolj sistematično. Sicer sem se s Cankarjem posredno dvakrat srečal kot asistent režije, in sicer ob Mihi Golobu v predstavi Ivan Cankar – Poln profil v SSG Trst, kjer sem kasneje s Sebastijanom Horvatom delal še Hlapce. V Hlapcu Jerneju sta od Cankarja ostala zgolj naslov in ideja, ukvarjal sem se namreč predvsem s sodobnimi jerneji, tokrat pa se v Katarinini priredbi spet vračam nazaj k Cankarju.«

Sta se z dramaturginjo in avtorico priredb črtic Katarino Morano v odrski postavitvi prilagajala času, v katerem živimo, ali je bila vodilo predvsem osnovna ideja, ki izhaja iz vašega branja Cankarja?

»S tem, kdo in kaj je Cankar, se v času razvijanja ideje nismo ukvarjali. Vsaka ideja ima skozi proces dela svoj naravni razvoj in moja se začne z mislijo, da me vedno, kadar berem neko Cankarjevo delo, očara njegovo navdušenje nad življenjem. Vsa njegova dela se mi zdijo hvalnica življenju. Življenju v najbolj pristnem smislu, kar pomeni, da je življenje vse, ne le tisto, kar je lepo, ampak tudi vse tisto, kar je grdo. Njegova pisava vedno vsebuje močno željo po tem, da je treba do konca živeti. Ob tem je ves čas spoj nečesa, ljubezni in političnosti, erotičnosti in boja. To me fascinira, še zlasti ker se mi zdi, da dandanes živimo v času, katerega osnovni pogon je strah. Bolj ali manj nas je strah življenja.

Zato sem najprej želel poudariti hvalnico življenju – v smislu, da se življenje skriva tudi v pogojih, ki so sicer videti grozljivi. Ampak življenje je v resnici samo po sebi boj. Ker se vsaka ideja razvija in ima neko svoje življenje, pa je prišlo do tega, da smo izbrali zgodbe, v katerih je podtalno skrit razredni boj – ali če temu rečemo razredna determiniranost v smislu, da so vsi liki na neki način žrtve sveta, v katerega so se rodili, čeprav se zanj niso nikoli odločili niti si niso predstavljali, da bo tako videti.«

Je Cankarjevo prozo sploh mogoče brati drugače kot skozi optiko razrednega boja?

»Daleč od tega, da bi bil strokovnjak za Cankarja, vseeno pa se mi zdi, da se velikokrat skuša spraviti v neke obče humanistične okvire ali pa govoriti o njem skozi prizmo estetske vrednosti v smislu mojstra besede. To Cankar absolutno je, a se velikokrat pozablja na kvaliteto povedanega – ena od pomembnih stvari v njegovem pisanju je, da je dobesedno razžaljenim in ponižanim ljudem dal cel spekter čustev. V tem smislu mislim, da gre za pisatelja, ki v središče pozornosti postavi malega človeka, mu da prostor in besedo. S tem da besedo tudi boju in uporu v vsej njegovi kompleksnosti. To mi je pri Cankarju všeč, da je, česarkoli se že loti, ves čas kompleksen. Lahko začutiš tisto, kar jaz recimo začutim dandanes – čutim, kje se konča moj svet in kje se začne političnost in kje tisto intimno v človeku.«

Hkrati pa njegovi literarni junaki običajno končajo slabo oziroma jim v njihovem boju ne uspe. A v sebi do konca vendarle ostanejo pokončni ...

»Tudi s tem, da o stvareh, ki se jim zdijo krivične, ne molčijo. Res pa je v njegovem pisanju, in tudi izbrane zgodbe v naši predstavi so take, veliko tragičnega, ko na koncu ljudje umrejo ali propadejo. A se prav v njihovih – čeprav tragičnih – poskusih skriva neko upanje. To se mi zdi v črticah, kljub temu da gre vse narobe in navzdol, vseeno bolj optimistično kot pa krivico vedno znova zanikati ali o tem ne govoriti. Vedno znova ostaja upanje v možne spremembe ali neki preobrat.«

Hkrati pa za predstavo izbrane črtice govorijo tudi o posameznikovem intimnem svetu, o tistem, kar je tako značilno človeško ...

»Izbrali smo črtice, ki govorijo osebne zgodbe. Kar jih povezuje, pa se kaže v tem, da ti ljudje poskušajo živeti svoja življenja, a v tem ne uspejo zaradi različnih situacij. Imamo Anko, ki za mizerno plačilo šiva kravate. Nekega dne ji šefica naroči, naj gre v banko po denar. V skušnjavi tisti denar zapravi, hkrati pa ime en dan res lepo življenje, sive ulice postanejo polne življenja. Za to je potem ostro kaznovana, skorajda jo uničijo. Zakaj? Zato, ker je vzela nekaj, kar ji ne pripada. To je zanimiva situacija, v kateri živimo tudi danes. Zakaj za krajo prepoznamo, če si nekdo, ki nima kruha, vzame kruh, za krajo pa ne prepoznamo, če je človek premalo plačan za svoje delo? Zakaj je morala vedno usmerjena proti malemu človeku, kadar prihaja do večjih sistemskih kršitev, pa so te sprejete in razumljene. Te pa niso kraja.

Zanimivo je tudi, da je Cankar v tem smislu ves čas neizprosen do ljudstva. Ni posmehljiv do teh ljudi, ampak jih vedno pokaže kot ujetnike nečesa. Več – ko se pojavi nekdo, ki bi mogoče lahko stvari premaknil, se ponavadi ljudstvo obrne proti njemu in s tem ohranja neko obstoječe stanje. Situacija, ki se mi zdi neskončno zanimiva in hkrati aktualna.«

Vprašanje smisla in tekočega traku?

»Dokler misliš, da moraš delati za tem tekočim trakom, dokler si prepričan, da moraš nekaj premikati zato, da te ne bo odneslo naprej, se ne more nič spremeniti. Vse tvoje življenje ostane pri tekočem traku, od tu vzamem in tja dam.«

Zdi se mi, da je gledališče ta čas izmed vseh umetnosti najboljši medij, skozi katerega lahko povemo to, o čemer govoriva in je pisal Cankar, mar ne?

»V gledališču gre pripoved vedno v živo. Vsi smo v istem prostoru in se lahko vsak trenutek zgodi neka skupnost oziroma nekaj, kar je na neki način skregano z današnjim časom. Živimo neko atomizirano življenje, a zdi se mi, da te v času teh twitter novic gledališče lahko za trenutek prisili, da si vzameš čas za nekaj, sedeš in mogoče nam te v gledališču uspe celo povabiti, da vstopiš v svet nekoga drugega. Verjamem, da gledališče lahko goji neko zavest o sočloveku, kar je majhna stvar in se mogoče sliši obrabljeno, ampak še kako drži. Začetek vsake prave spremembe je, da v sočloveku prepoznaš sočloveka na eni in nasprotnika ali nekoga, ki ti odžira nekaj, kar bi moralo biti tvoje.«