Za kakšno ceno?

Včasih poslušam strokovnjake vseh vrst, da se ne morejo približati ljudem in jim pomagati do lepšega življenja. Pravijo, da ne glede na razvoj družbe, znanosti, količine znanja in truda mnogih ljudi velik delež ljudi živi neko avtomatsko življenje. Vemo, da je bil vedno del ljudi za spremembe, večji del družbe pa se prilagodi. To velja tako za družbene pojave kot za osebnostne spremembe. Danes imamo vsaj možnosti, ki jih včasih niso imeli. Vsak pa se sam odloči za vpogled vase, za delo na sebi, kar je osnova za boljše odnose v zakonu, v družini, v službi, v raznih skupnostih.

Zakaj večina ljudi rajši ostaja v starih vzorcih življenja? Najprej moramo zapisati, da je to njihova pravica. Pa vendar je tako težko sprejeti, zakaj se ljudje ne odločajo za pogumnejše spremembe. Ob življenjskem standardu in vsem znanju, ki je danes dostopno, je verjetno precej večji delež ljudi, ki iščemo takšno ali drugačno pomoč za polnejše, srečnejše odnose. Najbolj pomembna pa je moja/najina/naša odločitev za spremembo. In za to potrebujemo ogromno poguma. Zakaj? Družba nas želi prisiliti, da nam stalno nekaj manjka: nimam dovolj dobrega avtomobila, nimam dovolj lepe obleke, nismo ustvarili še dovolj … Še hujša je preusmeritev nase: nisem dovolj dober, nisem dovolj lepa, nisem dovolj uspešen, nisem dovolj hiter, nisem dovolj privlačna, nisem dobra mama, nisem dovolj odločen oče ... V prvem primeru nam družba nalaga sram, v drugem pa si sramoto vsiljujemo kar sami. Najlažje je reči, da tega sramu ni. Vendar manj ko o njem govorimo, več ga imamo. Zmagamo, ko si rečemo: dovolj je, dovolj velik hlev imam, dovolj moderen avto, dovolj dober sem, dovolj lepa sem, dovolj mi je to, kar imam. Barbara Kastelic pravi: »Živim v nepredstavljivem udobju, čeprav marsičesa nimam. Pomaga.«

Za tem »nikoli dovolj« je vedno naš sram in še primerjanje z drugimi. Lahko rečemo: neumnost, hkrati pa je najmanj neprijetno živeti vsakdanjik s temi notranjimi vzdušji. Še enkrat: manj ko govorimo o sramu, več ga imamo. Zakaj se ga ne znebimo? Ker nas je na smrt strah priznati, da nas je sram – in to je ubijalska kombinacija za nas. Mešanica strahu in sramu pa razžira in gloda navznoter. Pot rešitve je samo ranljivost. Drugič bom pisal o njej. Zmes neizgovorjenih strahov in sramu ima zelo slabe posledice: premlevamo sebe in druge skozi ta očala (kaj če bodo drugi res videli, kakšna sem), notranje pritiske želimo prikriti s smehom (tako ne bodo podvomili, da me je sram nepopolnosti), nočemo v nove projekte (nikar, saj veš, da nisi dovolj sposoben), ne bom pisal (me bodo kritizirali in opravljali), potrošimo veliko denarja za obleke, ki ostanejo z listki v omari še leta in leta, hvalimo se za stvari, ki jih nismo dosegli (samo da bom dovolj uspešen, sprejet) …

Dovolj sem napisal, nekomu bo všeč, nekomu ne. Bolj je pomemben iskren namen.