Naša hiša v vesolju

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Slovenija / nedelja, 2. december 2018 / 12:58

Katera je največja in doslej najdražja človeška zgradba v vesolju? To je Mednarodna vesoljska postaja (ISS), »na nebu« je že dvajset let. Njen prvi del, ruski modul Zarja, je na raketi Proton v orbito poletel 20. novembra 1998 …

Vidna s prostim očesom

»Mednarodna vesoljska postaja (MVP, angleško International Space Station – ISS, rusko Meždunarodnaja kosmičeskaja stancija – MKC) je vesoljska postaja v nizkozemeljski orbiti, skupni projekt petih vesoljskih agencij ZDA (NASA), Rusije (FKA), Japonske (JAXA), Kanade (CSA) in Evropske unije (ESA). Služi predvsem kot infrastruktura za raziskave učinka mikrogravitacije, kozmičnega sevanja in drugih vesoljskih pojavov. Glavni cilj je razkritje vplivov na biologijo človeka med daljšim bivanjem v vesolju, astronavti pa preučujejo tudi astronomijo, astrobiologijo, vesoljsko vreme in fizične pojave, kot sta temna snov in temna energija. MVP ima modularno zgradbo iz modulov pod pritiskom, zunanjega ogrodja, sončnih panelov in drugih komponent. Postaja se nahaja na tirnici okoli Zemlje na višini približno 360 km, tirnici, ki ji običajno pravimo nizkozemeljska. Njena dejanska nadmorska višina se spreminja za nekaj kilometrov zaradi atmosferskega upora in usklajevanja (dviganja) višine. Postaja dnevno izgubi na višini od 65 do 100 m, zato je treba vzdrževati orbito s pomočjo raket. Njena orbitalna perioda je približno 93 minut. Od izstrelitve prvega modula Zarja 20. novembra 1998 je naredila več kot sto tisoč obhodov. Tirna hitrost je 7,66 kilometra na sekundo (27.600 km/h). MVP v mnogočem predstavlja združitev prejšnjih načrtovanih neodvisnih vesoljskih postaj: ruske Mir 2, ameriške Freedom/Alpha in predvidenih modulov, evropskega Kolumba in japonskega Eksperimentalnega modula Kibo (Upanje). Bilo je nekaj predlogov, da bi postajo imenovali po Hermanu Potočniku Noordungu, vendar ni prišlo do tega. Prva stalna človeška posadka se je naselila 2. novembra 2000. MVP je podrla rekord vesoljske postaje Mir za najdaljše neprekinjeno človeško bivanje, ki zdaj znaša 18 let, 18 dni. Trenutno lahko v njej prebiva šest ljudi. Večina dosedanjih stalnih posadk je bila ruskih in ameriških, krajši čas pa je postajo obiskalo tudi več astronavtov iz množice različnih držav in prvi vesoljski turist. Postaja je vidna z Zemlje s prostim očesom … Financiranje je zagotovljeno do leta 2024.« (Vir: Wikipedija) Pa še nekaj zanimivosti. Postaja je od novembra 2000 ves čas naseljena. Na njej navadno živi šest oseb. Do zdaj je naenkrat gostila največ 13 ljudi. Najdlje neprekinjeno sta na postaji živela Scott Kelly in Mihail Kornienko (340 dni). Kar 665 dni je na postaji s prekinitvami preživela Peggy Whitson. Astronavti imajo na voljo šest spalnih kotičkov in dve kopalnici. Prostor za življenje in delo je podobno velik kot trup letala Boeing 747. Za sprostitev in vadbo imajo telovadnico ter priljubljeno razgledno kupolo z najlepšim pogledom na Zemljo. Trije astronavti v pol leta pojejo štiri tone hrane, od tega največ rakcev, tortilj, goveje pečenke, fajite s piščancem, makaronov s sirom in čokolade, največ popijejo limonade … Čeprav se življenjska doba naše hiše v vesolju počasi izteka, ji ob 20-letnici želimo vse najboljše. Je zgleden primer dobrega sodelovanja velikih držav in izbranih Zemljanov.

Javno in zasebno

Zdaj pa se iz vesolja ozrimo še na nekaj zemeljskih pritlehnosti, kakor jih vidi duhovita Američanka. »Seveda razumem, da se zdi številnim ljudem kajenje sporno. To je njihova pravica. Jaz sem zadnja oseba, verjemite, ki bi kritizirala negodovanje nad stvarmi. Meni se zdi ogromno – pravzaprav večina – stvari spornih. Razžaljenost je naravna posledica tega, da si zapustil svoje domovanje. Ne maram vodice po britju, odraslih na kotalkah, otrok, ki govorijo francosko, in ljudi, ki so nenaravno zagoreli. Vsekakor pa ne hodim okrog in spreminjam zakonodaje ali postavljam znakov. V zasebnem življenju se takim ljudem izogibam; v javnosti imajo seveda vso svobodo. Doma ostajam, kolikor je le mogoče, kar bi morali početi tudi oni. Ko je res nujno stopiti iz hiše, pa morajo biti pripravljeni, tako kot sem jaz pripravljena, na shajanje z neprijetnimi osebnimi navadami drugih. To pomeni 'javno'.« To so besede ameriške pisateljice in kolumnistke Frances Ann »Fran« Lebowitz (1950), ki je znana po svojem lakoničnem smislu za humor in komentarjih družbe s perspektive Newyorčanke.

Bertoluccijev zadnji tango

»Svojih filmov ne gledam. Mislim, da je bolj zdravo in varneje držati nekaj razdalje. Bojim se, da bi bil razočaran.« To je izjavil italijanski filmski režiser Bernardo Bertolucci (1940–2018), ki je 26. 11. umrl v Rimu. Nekatere od njegovih filmov bi si rad vsaj še enkrat ogledal: Zadnji tango v Parizu, Dvajseto stoletje, Zadnji kitajski cesar …