V Valencio v lov na osebni rekord

Rok Puhar bo v nedeljo v Valencii četrtič tekel na maratonu. Kot pravi, je pripravljen najbolje doslej. Od septembra znova trenira pod okriljem Romana Kejžarja, ki je že več kot osemnajst let slovenski rekorder v maratonu. Spregovorila sta tudi o stanju te najdaljše olimpijske atletske discipline pri nas.

Kranj – Slovenski maraton je v krizi, kar je bilo vidno tudi na letošnjem Ljubljanskem maratonu. Trenutno je tako rekoč edini, ki se z njim resno ukvarja, Rok Puhar. Pred 26-letnikom iz Šenčurja je četrti maraton v življenju. Na njem bo tekel to nedeljo, 2. decembra, v Valencii v Španiji.

Od stave z mamo do svetovnega prvenstva

Njegova športna pot ni pot običajnega atleta. V otroštvu ni treniral atletike. Občasno je treniral nogomet in hodil v hribe. S tekom se je začel ukvarjati pred leti zaradi stave z mamo, ki prav tako veliko teče. Stavila sta, da jo bo na Ljubljanskem maratonu prehitel na 21-kilometrski razdalji. Skoraj brez treninga je tekel dve uri in sedem minut. Danes to razdaljo preteče dobro uro hitreje. To je bil ključni trenutek, da se je zapisal teku. Lani je bil prvič na startu maratona. Pretekel je tri. Aprila je v Hamburgu dosegel čas 2;18:22 in s tem izpolnil normo za nastop na svetovnem prvenstvu v Londonu. Tam se mu zaradi poškodbe ni izšlo po željah. Končal ga je v času 2;33:12. Za konec sezone je v pokrajini Reggio Emilia v Italiji še izboljšal osebni rekord (2;17:49). Letos maratonskega rezultata še nima, saj je računal na nastop na evropskem prvenstvu v Berlinu. Za njim ni najboljša sezona. Poleti se je odločil za menjavo trenerja in se vrnil k Romanu Kejžarju, s katerim sta že sodelovala. »S treningi sva začela 1. septembra. Osredotočena sva na maraton v Valencii. Septembra je bil uvodni mesec, oktobra so bili treningi že težji, najtežji pa so prišli na vrsto po Ljubljanskem maratonu. To pomeni pretečenih od 160 do 190 kilometrov na teden,« je sredi preteklega tedna pojasnil Puhar. V Ljubljani je znova zmagal na polmaratonu in postal državni prvak. Tekel je 1;07:20. Odmevna so bila njegova vnovična opažanja, da je bila proga nekaj daljša in tako mu ni uspelo teči predvidenega časa pod eno uro in sedem minut. Dosegel ga je 18. novembra na polmaratonu v Veroni (1;06:46). Bil je potrditev dobre pripravljenosti pred Valencio. »Lahko rečem, da sem najbolje pripravljen do sedaj. Nivo sem dvignil zelo visoko, tudi v primerjavi s prejšnjima maratonoma. Cilj je teči osebni rekord. Proga je večinoma ravninska,« je povedal in dodal, da je precej drugače kot na Ljubljanskem maratonu: »Za tekače je dobro poskrbljeno. Organizatorjem smo pomembni tudi nekoliko slabši tekači, ne le Afričani, kot je to v Ljubljani. Imel bom konkurenco, tudi narekovalce tempa, kar je velik plus. Osebni rekord bi mi prinesel kar lepo finančno nagrado.«

Vrhunski tek že odmislil, ko je prišlo e-sporočilo

V Sloveniji je težko biti maratonec na vrhunskem nivoju, še pove. Prave podpore ni. Ko je lani že na svojem prvem maratonskem nastopu izpolnil normo za veliko tekmovanje, je pričakoval odziv Atletske zveze Slovenije: »Čestitali so mi, me povabili na priprave v Medulin, kar pa je bilo tudi vse. Pričakoval sem podporo od zveze takoj, kot je to praksa na primer v sosednji Avstriji in na Hrvaškem ... Razmišljal sem, kako naprej. Diplomiral sem iz germanistike, bil star 25 let, kar pomeni, da je treba gledati tudi na življenje nasploh. Težkega srca sem se odločil, da začnem iskati zaposlitev in da dam za nekaj časa tek na stranski tir. Prav takrat pa sem dobil e-sporočilo iz podjetja Silux, ki se je odločilo, da me finančno podpre na moji maratonski poti. Če tega sporočila ne bi bilo, lani konec leta zagotovo ne bi tekel na maratonu v Italiji in postavil osebnega rekorda, prav tako ne bi nastopil na svetovnem prvenstvu.«

Letos pretekel že okrog sedem tisoč kilometrov

S podporo podjetja Silux trenira naprej. Pogreša pa pozitivno konkurenco. Zahtevnejše treninge opravi na stadionu v Šiški skupaj s tekači, ki trenirajo pod vodstvom Romana Kejžarja. Veliko kilometrov preteče na kranjskem stadionu in po cestah v okolici domačega kraja. V nogah ima letos okrog sedem tisoč kilometrov, kar je več kot lani. Tudi to je podatek, ki kaže na napornost maratona. »Tudi zato se zanj ne odloči veliko tekačev. Že ko sem začel, nas je bilo bolj malo, v zadnjem obdobju pa je maraton pri nas res v krizi. Že za trening je težko dobiti koga. Vidi se, da se v maraton bolj malo vlaga. Ne samo da ni konkurence, tudi kvalitetnih tekem na daljše proge ni. To dvoje pravzaprav najbolj pogrešam, odkar treniram. Na tekme je treba v tujino, kar je finančni in logistični zalogaj. Do neke ravni lahko prideš s talentom, za naprej pa potrebuješ večjo finančno podporo. Odločajo malenkosti. Letos sem prvič od Atletske zveze Slovenije dobil pogodbo. Večinoma to njihovo finančno podporo namenim za opremo in potne stroške, ni pa to znesek, da bi ga imel za življenje. V zadnjem letu se dejansko lahko ukvarjam s tekom, ker sem polovično zaposlen pri sponzorju.«

Valencia na poti do Tokia

Maraton v Valencii bo njegov vmesni cilj na poti do želenega nastopa na olimpijskih igrah v Tokiu leta 2020. Poleg tega si želi v prihodnjih letih čim bolj izboljšati svoj osebni rekord v maratonu. Do državnega rekorda, ki je že vrsto let v lasti prav njegovega trenerja Romana Kejžarja, mu manjka še veliko. Kejžar je namreč 26. marca leta 2000 v Torinu tekel 2;11:50. Rekorda ni nihče izboljšal že več kot 18 let. »Do tja je še šest minut, kar je veliko. Za mano je komaj ena maratonska sezona. Treba je iti korak za korakom, potem bomo pa videli, kako blizu se bo dalo priti državnemu rekordu,« je realen Puhar.

Puhar šele prihaja v najboljša maratonska leta

Kejžar je rekord odtekel pri 34 letih. »Rok ima še dovolj časa. Maratonci – z nekaterimi izjemami – najboljše rezultate dosegajo po tridesetem letu starosti. Maraton zahteva določeno pot, izkušnje. Če bo postopno stopnjeval, da ne bo poškodb, sem prepričan, da lahko pride blizu mojega in slovenskega najboljšega časa,« pa pravi Roman Kejžar, ki v Sloveniji prav tako pogreša več maratoncev. »Maraton je disciplina, ki pride na vrsto na koncu. Osnova je trening hitrosti in potem postopno sledi vzdržljivost. Pri nekaterih atletih opažam, da predolgo vztrajajo pri eni disciplini, v kateri ne dosežejo izstopajočih rezultatov, spet drugi, ki pa so vrhunski, se po koncu kariere na stezi težko odločijo, da bi se maksimalno pripravili še za maraton, kot je to na primer storil Etiopijec Kenenisa Bekele. Tiste, ki so vzdržljivi, bi jih bilo treba prej usmerjati v daljše tekaške discipline.«

Kejžar sodeluje tudi s športniki invalidi

Kejžar ostaja v maratonu, veliko pa se posveča športu invalidov. »Vključen sem v projekt Razvoj kadrov v športu 2016–2022, ki ga delno financira Evropska unija, delno pa ministrstvo za šolstvo in šport. Projekta vodi oziroma koordinira Olimpijski komite Slovenije. Sodelujemo pri različnih projektih, eden takšnih je v okviru paraolimpijskega komiteja vključevanje mladih športnikov Postani športnik. Sodelujem z različnimi športniki invalidi: že kar nekaj časa s slepim maratoncem Sandijem Novakom, dogovorjeno je, da bom skrbel za tekaški del priprave triatlonca Alena Kobilice, skrbim za fizično pripravo gluhoneme smučarke Anje Drev. Kar veliko sem vključen v delo pri paraolimpijskem komiteju, seveda pa ne morem pustiti tega, kar sem sam počel, tako da imam tudi kar veliko tekaško skupino v Ljubljani, ki jo je septembra popestril Rok Puhar. Fantje mu pomagajo pri treningih, da ni tako monotono,« je še povedal Kejžar. To ni skupina, ki bi delovala pod okriljem Atletske zveze Slovenije, kakršno je imel pred leti. »To je bilo leta 2010. Projekt je zveza dobro zastavila. Bilo je nekaj podpore, pozitivna energija, vsi smo bili zagnani. Za olimpijske igre v Londonu so tri dekleta in trije fantje tekli normo, eden celo A-normo. To je bil velik uspeh. Nadgradnje nato ni bilo, vse je padlo v vodo. Začenjati moramo znova,« je naš najboljši maratonec vseh časov nekaj besed namenil še tej temi.

Takšne talente je treba podpreti

Pot ne bo lahka, sploh če vemo, da se pri nas večina tekačev, ki nastopijo na maratonu, s tekom ukvarja rekreativno. »Rezultati okrog dve uri in trideset minut so rekreacija. Rok je že svoj prvi maraton pretekel v času pod dve uri in dvajset minut, kar je velik kazalnik talenta, kar on nedvomno je. V teh letih je dozorel in na vseh področjih skuša izvleči maksimum, kar se tiče regeneracije, masaže, prehrane, veliko tudi prebere ... Maratona se je lotil profesionalno in takšne je treba podpreti in jih skušati pripeljati čim dlje,« je zaključil Kejžar.

Puharja bo spremljal tudi na maratonu v Valencii. Ob progi bo imel kar nekaj navijačev, tudi sponzorja.