Enajstega enajstega ob enajstih

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Slovenija / sobota, 24. november 2018 / 16:08

Po svetu so okrog letošnjega 11. novembra namenili res veliko pozornosti stoti obletnici konca prve svetovne vojne. Ob tem obujamo spomine, lahko pa se tudi vprašamo, kako bo z vojno in mirom v bližnji prihodnosti …

Pred sto leti

Kaj se je dogajalo v zadnjih dneh vojne? »Sedmega novembra so bili francoski vojaki v bližini vasi La Capelle priča nenavadnemu dogodku. Pred njihovo obrambno črto se je pojavil konvoj avtomobilov z belimi zastavami. V avtomobilih je bila nemška mirovna delegacija pod vodstvom nemškega politika Matthiasa Erzbergerja z namenom, da se z zavezniki pogaja o končanju vojne. Po prečkanju frontne črte se je delegacija vkrcala na poseben vlak, ki jo je odpeljal do gozda pri Compiegne, kjer je imel maršal Ferdinand Foch, vrhovni poveljnik zavezniških sil na zahodni fronti, svoje poveljstvo. Foch, ki je v vojni pred kratkim izgubil sina in zeta na isti dan, je nemško delegacijo sprejel hladno in ji že takoj na začetku dal vedeti, da ne bo nobenih pogajanj. Nemcem je posredoval 34 zahtev, ki jih morajo sprejeti v roku 72 ur, sicer se vojna nadaljuje z nezmanjšano močjo. Ker je bilo zahtev preveč ter so nekatera presegala pooblastila mirovne delegacije, se je ta morala posvetovati z Berlinom. Ta je delegaciji, zaradi kritičnih razmer v Nemčiji, dal dovoljenje, da sprejme vse zavezniške zahteve. Premirje je bilo dokončno podpisano v poveljniškem vagonu generala Focha 11. novembra 1918 ob 5.10 (uradno je bila zabeležena ura 5.00) s pričetkom veljavnosti ob 11.00. V roku pol ure je novica o podpisu premirju obkrožila svet, ljudje v Parizu, Londonu, New Yorku in drugih krajih po svetu so se pognali na ulice in začeli proslavljati konec vojne. Njihovo veselje je bilo prehitro, do konca vojne je bilo še šest krvavih ur …« (Vir: Wikipedija)

Nemčija klonila

Zakaj je Nemčija kapitulirala, čeprav vojaško (še) ni bila poražena? »Nemčija je vztrajala do zadnjega. Štiri leta vojne in britanska pomorska blokada so državo popolnoma izčrpali, tako da je bila ta na začetku leta 1918 tik pred zlomom. Začelo je primanjkovati hrane, vojaškega materiala in za boj sposobnih ljudi. Zato je Nemčija 21. marca 1918 na zahodni fronti sprožila še zadnjo t. i. spomladansko ofenzivo, s katero je želela dokončno poraziti britanske in francoske sile ter preprečiti prihod ameriških čet na zahodno fronto. Sprva je ofenzivi dobro kazalo, konec aprila pa se je vojna sreča obrnila. Nemcem je enostavno zmanjkalo materiala in vojakov, zaradi česar se je ofenziva ustavila. Avgusta 1918 so zavezniki sprožili protiofenzivo, t. i. stodnevno ofenzivo, v kateri so Nemce prisilili, da so se umaknili z zasedenih ozemelj, konec septembra in v začetku avgusta je padla Hindenburgova obrambna linija, zadnja obramba pred Nemčijo. V samo enem dnevu je bilo zajetih več kot 100.000 nemških vojakov, kar je bil najbolj črn dan za nemško vojsko. Novica o porazu se je hitro razširila med nemškimi oboroženimi silami in vojaki, siti nesmiselne vojne, so se začeli upirati. Najprej so se uprli mornarji v pristanišču Kiel, zaradi upora je moral odstopiti poveljnik nemške vojske Ludendorff. Upor se je nato razširil še na civilno prebivalstvo, oblast v posameznih regijah in mestih so začeli prevzemati revolucionarji in oborožene skupine. Posredovati je morala vojska, potem ko reda in miru ni bilo mogoče več nadzorovati. Nemška vlada je po zaostritvi razmer na fronti in doma uvidela, da so edina možnost za nadaljnji obstoj Nemčije mirovna pogajanja z zavezniki. Obrnila se je na ameriškega predsednika Woodrowa Wilsona ter na njegovih štirinajst zahtev za končanje sovražnosti, ki so bile predstavljene januarja 1918. Sprejetje teh zahtev je bila za Nemce edina možnost, da končajo vojno in preživijo …« (Vir: Wikipedija)

Sto let pozneje

Točno sto let pozneje je pri Slavoloku zmage vrh Elizejskih poljan v Parizu potekala osrednja svetovna slovesnost ob stoti obletnici konca prve svetovne vojne. Zbrali so se premierji in predsedniki 84 držav ter predstavniki osrednjih mednarodnih organizacij. Svetovni voditelji so se po osrednji slovesnosti udeležili še prvega Pariškega foruma o miru. Na njem sta voditelja Francije in Nemčije opozorila zlasti na nevarnosti nacionalizma in egoizma. Dva dni pozneje je nemška kanclerka nastopila še v evropskem parlamentu v Strasbourgu in svarilo ponovila. »Nacionalizem in egoizem ne smeta v Evropi nikoli več dobiti priložnosti. Strpnost in solidarnost sta naša skupna prihodnost. Splača se potruditi zanju.« V tej luči je omenila tudi britanski izstop iz EU-ja in ga označila za »veliko rano«. Ne nazadnje je podprla predlog francoskega predsednika o evropski vojski, rekoč: »Moramo slediti viziji, da bomo nekega dne vzpostavili pravo evropsko vojsko.« Brez vojske torej ne bo šlo. Kaj pa brez vojne?