Različni in podobni
Takšni so mladi po svetu. V nekih stvareh so različni in v drugih so si zelo podobni.
Ta teden sem lahko opazovala različnosti in podobnosti med slovenskimi, nemškimi in belgijskimi dijaki. Vsi so bili podobnih starosti, 17 ali 18 let, vsi so bili gimnazijci, eni ekonomske smeri, drugi tehniške. Radi se zabavajo, klepetajo, obožujejo svoje telefone. Nekaterim je nerodno, drugi so bolj iznajdljivi in zgovorni.
Tema našega skupnega druženja so veščine in zanje za prihodnost. Tokrat smo bili v vlogi gostitelja. Naše veščine in znanje za prihodnost smo izbrali na temelju tradicije in odnosa do okolja. Osredotočili smo se na čebelarjenje in z njim povezane dejavnosti. Tako smo jim pokazali čebelarski muzej v Radovljici, Bled in družinsko podjetje, ki proizvaja opremo za čebelarje in jo izvaža po celem svetu. Ko smo se dogovarjali za obisk, je bila dilema, ali bodo mlade zanimali izdelki iz nerjaveče pločevine, oprema za čebelarje in podobno. Ko je družinsko podjetje predstavil sin, star enako kot obiskovalci, so vsi onemeli in mu prisluhnili. V naslednjih dneh smo si ogledali podjetje Medex v Ljubljani in obiskali bivšega dijaka, čebelarja. Mlad fant, študent gozdarstva, je letos prejel zlato priznanje za kostanjev med. Prav tako so ga z zanimanjem poslušali. Njihov vrstnik, zagret čebelar, je govoril o odnosu do okolja, kako sadi drevesa … Kako nenavadno za tujce. Nato smo na šoli izdelovali izdelke iz medu, pekli medenjake, izdelovali medene sveče, mila, kreme in vazeline, poslikali panjske končnice. Izdelali so deklaracije in izračunali cene. Kaj smo opazili? Praktičnih izkušenj in dela v laboratorijih niso vajeni prav nič. Njihove motorične sposobnosti so zakrnele. Praktično niso znali valjati testa in izdelati sveče iz satnic. Da bi v laboratoriju izdelali nekaj praktičnega, tega niso počeli še nikdar. Ko je bilo treba zaviti sveče in mila v ovojni papir, so bili pri tem zelo nerodni. Saj ne rečem, da je to življenjsko pomembna veščina ali spretnost, ampak oni mirno rečejo, tega ne delam sam, to pač kupim ali to počne nekdo drug. Ko smo se pogovarjali, ali bi na tak način pripravil darila za novo leto, mirno odgovorijo, da tega ne delajo niti ne cenijo. Oni vse kupijo. Na zaključni konferenci smo metali vrvico prijateljstva. Klobčič vrvi so metali drug do drugega. Nihče ni ujel klobčiča, torej nihče ni ujel žoge, bi lahko rekli. Odnos do narave je nerazvit, praktično ga nimajo. Da čebele oprašujejo cvetove in je zaradi njih pridelek večji, to so slišali prvič. Kaj lahko naredi posameznik za ohranjanje narave, o tem niso razmišljali še nikoli.
Ali ni to zanimivo? Kako to, da nimajo razvitih ročnih spretnosti? Pretežno imajo v rokah računalnik in telefon. Kako drugače od Norvežanov. Tam sta nož in palica nenehno v uporabi. O naravi se pogovarjajo neprestano. Za Belgijce in Nemce to ni tema pogovora, kaj šele, da bi sami kaj ukrepali ...