Velikonočne jedi

Prazniki so vedno povezani tudi s kulinariko in velika noč ima pri jedeh največji izbor, težo in skrb.

Kaj se mi je letos zgodilo? Potico sem pekla že v četrtek, imela sem čas, pa sem si mi­slila, saj bo počakala. Med peko zvoni telefon. Štajerski naglas se sliši iz zvočnika: dober dan gospa Mojca, nekaj bi vam rada sporočila … V istem hipu odgovarjam: hvala, hvala, nič ne bom kupila, nimam časa, pečem potico ... in odložim telefon. Naslednji dan dobim sporočilo. Draga gospa, nič ne prodajam, sem kolegica, profesorica s Ptuja, nekaj bi rada preverila (v soboto imamo na Ptuju državno tekmovanje iz zgodovine in je želela preveriti neke podatke). Ko jo kličem nazaj in se ji opravičim, se obe smejiva. Prihranila sem kos potice in ji ga bom v soboto prinesla na Ptuj.

Najbolj priljubljena velikonočna jed je pri nas prata. Otroci vedo povedati, da je sošolci iz Krope, Nakla, iz Litije in Štajerske sploh ne poznajo. Kaj takega, zgroženi govorijo v en glas, si moreš misliti, ne poznajo prate. To delamo le enkrat na leto in hrana, ki jo ješ enkrat na leto, ima zagotovo posebno mesto med vsemi drugimi, saj je pač na jedilniku le enkrat. Za prato potrebujemo bel kruh, mnogo jajc, suho meso, najbolje kakšna rebra, ki so malo mastna, prepraženo čebulo, sladko smetano, lahko tudi kislo, peteršilj. Vse to zmešamo. Mnogi pečejo prato v pravem črevu, danes lahko dobimo sintetično črevo, jaz pa jo spečem kar v pekaču. V soboto dopoldne se to speče. Pokusiti jo je treba takoj, ko je še topla. Nekaj prate sem shranila za »žegen«, kos pa odrezala in nesla pokusit staršem. Pekač s prato sem postavila v shrambo na tla, le na rahlo sem jo pokrila s folijo. Pod njim je bil drugi pekač, v katerem je bila v več plastičnih vrečk zavita potica. Ko pridemo domov, otroci sprašujejo, kje je prata. V pekaču v shrambi na tleh. Pekač na tleh je prazen, kje je prata? V pekaču, drugje ne more biti. Prate v pekaču ni. Pridi pogledat. A je kar izginila, ali smo imeli roparja?? Spogledujemo se in vsi hkrati pogledamo psa. Pes s povešeno glavo gleda v tla. Lina, požrla si našo prato, tri četrtine vse prate si pojedla, kako moreš! Nekaj časa jo kregamo, jo vlečemo za ušesa, potem se smejimo …, vendar prate ni več. Si je pa privoščila veliko noč. Prato za velikonočni zajtrk je dala mama. Ko pripovedujem zgodbo, oče pravi, ne kregajte psa preveč. Seveda smo jo kregali, kajti takoj sem pomislila, kako bo to prenesla, toliko jajc in kruha … Pes je vse prenesel, mi pa tudi. V nedeljo zvečer se otroci spomnijo, specimo jo še enkrat. Kje naj dobim meso, celo Mercator je na velikonočni ponedeljek zaprt. Ni kaj, si je bomo drugo leto želeli toliko bolj. In bom bolj previdna, kam in kako odlagati velikonočne pa tudi druge dobrote.

Pes je preživel, mi pa tudi. Smeh je zdravilo in karanje ne zaleže kaj dosti ne ljudem ne živalim.