Ni videla nebes

Še v času moje mladosti je bilo sramotno imeti nezakonskega otroka. Spominjam se sošolke – zgodilo se je v drugem letniku gimnazije. Zanosila je, in če ne bi imeli razredničarke, ki je bila človek z veliko začetnico, bi sošolko izgubili, ker bi ji zaradi »greha« pokazali vrata. Pa se je zdelo, da smo v poznih šestdesetih letih že zakoračili v bolj civilizacijske čase!

Filip se je rodil leta 1935. Takrat so nezakonski otroci dobili ob krstu posebna imena. Župnik je vztrajal, da postane Rajmund. In tako so ga morali tudi klicati. Ko je prišel od vojakov, se je preimenoval v Filipa.

»Biti nezakonski otrok je bilo v tistih časih posebno prekletstvo. Bil sem nezaželen pri lastni materi in pri starih starših. Mama je dolgo časa skrivala nosečnost. Ko je storila strašen greh, je bila stara komaj malo več kot petnajst let. Očetovega imena mi mati ni hotela izdati niti na smrtni postelji. Ko sem po upokojitvi raziskoval razmere, ki so v času otroštva vladale v kraju mojega rojstva, sem ugotovil, da je bilo neznanja glede spolnosti ogromno. Starejši moški so ga pogosto izrabljali v zle namene. Vabili so k sebi mlada dekleta in jim govorili, da jim bo zelo lepo, ko se bodo igrali z njimi. Tako so mi pravili o neki deklici, ki jo je izrabljal gruntarjev sin. Dal ji je v roke svojega oneja, ko je bil še mehak in neškodljiv. Otrok se je z njim igral in bil ves srečen, ko je videl, kako je stvar zrasla, se odebelila in postala vroča. Mnogi so živeli v veliki revščini. Za kos kruha so se potem slekli in dovolili, da se jih je dotikalo. Pravili so mi tudi, da je v vas prihajal potujoči trgovec, ki je prodajal posebne kroglice. Trdil je, da tista, ki si jo bo dala v nožnico, ne bo nikoli zbolela. Največjo garancijo pa so kroglice ponujale v primeru, če jo je na ustrezno mesto porinil kar trgovec sam.

Tudi moja mama je bila zelo nevedna in zelo naivna. Doma so bili precej pobožni. Da bi se mati in hči pogovorili o spolnosti in nevarnostih, ki jih ta prinaša?! Ni govora! Dolgo časa nisem verjel, da so bili res tako nazadnjaški. Po smrti stare mame nas je obiskala njena sestra, ki je živela v Kanadi. Kakšne je klatila o pokvarjenostih mladih deklet! Zanimivo je, da so sestrične, ki so mojih let in tudi mlajše, še danes podobno starokopitne. Človek kar ne bi mogel verjeti, če ne bi sam slišal!

No, pa naj se vrnem k moji ubogi mami. Bila je že v osmem mesecu nosečnosti, ko so doma ugotovili, da je s hčerko nekaj narobe. Za ''pošteno'' krščansko družino je bil to velik šok. Sramota. Kaj bodo rekli sosedje? Žlahta? Kaj bo rekel župnik? Starša sta jo skupaj s starejšim sinom grdo natepla. Ponoči je dobila popadke, in ko so zaslišali, da kliče na pomoč, so vsi razjarjeni pridrveli v kamro. Medtem ko je rojevala, so po njej padali udarci. Da je to res, vem iz prve roke: babica se je s tistim tepežem pogosto hvalila. Četudi je bila zelo pobožna, me ni sprejela. Ne tedaj, ko sem prijokal na svet, ne potem, ko sem odraščal. Pa nisem bil čisto nič kriv. Ko sem bil star dve leti, je šla mama v Celovec – s trebuhom za kruhom. Pustila me je samega, nekaj časa sem bival pri njeni sestri, ki je že brez mene imela osem otrok. Grdo so ravnali z menoj. Potem sem zbolel za hudo grižo. Veliko otrok je umrlo, jaz sem po čudežu preživel. Prišla je vojna. Mama se je v Celovcu poročila z nekim nemškim vojakom. Ponovno sem jo videl šele leta 1965, ko sem že imel lastno družino. Nič si nisva imela povedati. Še danes me zaradi njenih mrzlih oči, v katerih ni bilo nobenih čustev, boli srce.

Spominjam se, da so si me kot otroka podajali sem in tja. Ni bila samo teta Marjanca tista, ki me je vzela pod svojo streho. Spominjam se, da me je nekaj mesecev vlačil s seboj Jakob, ki je po hišah popravljal čevlje, dežnike in cinil preluknjane lonce. Imel me je za ''vabo'', češ poglejte me, kakšen revež sem. Preživljati moram sebe pa še tega pamža. Če se ga ni napil, ni bil slab človek. Le kruha sem stradal, saj je bil velik požrešnež in mi je vzel tudi tisto, kar so mi dobri ljudje stisnili v roke. Potem je zame slišala njegova žena, ki je bila zelo stroga. Pričakala je naju na nekem križpotju pred vasjo, skočila je vanj in ga začela tepsti. Zelo hitro se je okoli nas nabralo veliko ljudi, ki so jo celo spodbujali. Nekaj udarcev je priletelo tudi po moji glavi. Ko se je izkašljala, me je zagrabila za ovratnik in me kot mačka odnesla k babici ter me vrgla na prag. Ta me je napodila k teti Marjanci. Ravno je rodila otroka in moral sem paziti nanj.

Ne vem, o čem danes sanjajo štiri- ali petletni otroci. Jaz sem sanjal samo o kruhu. O materi ne, zakaj bi? Zame ji je bilo toliko mar kot za lanski sneg. Vem pa, da je poštar prinašal babici vsak mesec denar, ki bi moral biti namenjen meni. Kaj je babica naredila z njim, ne vem. Ostali so mi samo odrezki poštnih nakaznic za spomin.

Kljub žalosti, ki sem jo doživljal, pa me na otroštvo vežejo tudi lepi spomini. Gostilničar je imel sina, ki ni bil pri zdravi pameti. Pepi je bil vesel fant, ki je kar sam s seboj plesal po vasi. Drugi otroci so se iz njega norčevali, meni pa se je zdel zanimiv, ker je imel živo rdeče lase. Nekoč sem ga zasledoval. Stopil sem na tnalo, na katerem so sekali drva, in skozi okno kukal v sobo. Onemel sem od presenečenja! Sedel je pred kletko, v kateri je ždel ptič rumene barve. Pepi me je opazil in me povabil k sebi. Dovolil mi je, da sem ptička pobožal. Sedela sva ob njem in ga opazovala. Pogosto mi je dal tudi kakšno liziko ali košček čokolade. Ko se je začela vojna, sem imel šest let. Hudobni ljudje so Pepija zvabili k reki. In ker ni znal plavati, je utonil. Kaj se je zgodilo z njegovim kanarčkom, ne vem več.

Na vasi je bilo še nekaj nezakonskih otrok. V nedeljo, ko smo šli k maši, smo morali stati pri stranskih vratih. Ker nismo imeli nobene prave obutve, smo bili kar naprej prehlajeni. Župnik pa nam ni dovolil, da bi na glas smrkali in kašljali. Nekateri otroci so bili zelo hudobni. Kar ni bilo nič čudnega. Če so z njimi grdo ravnali in jih sovražili, so podobna čustva, ker drugih niso poznali, tudi vračali.

Imel sem to srečo, da sem veliko ur preživel ali z dojenčki, na katere sem pazil, ali z živino na paši. Z vsemi sem se rad pogovarjal.

Še o babici ti bom nekaj povedal: po drugi svetovni vojni, ko je oblast na njeni kmetiji pobrala in pokradla, kar je bilo vrednega, ji ni bilo postlano z rožicami. Otroci so se porazgubili po svetu, po dedovi smrti je ostala sama. Do mene se je obnašala, kot bi bil smet. Leta 1972, ko je zbolela in obležala, je v našo faro prišel drug župnik. Malo mlajši in bolj vesele narave. Ravno se mi je rodil drugi sin, pa se je ustavil pri meni zaradi krsta. ''Nič ne bo!'' sem mu rekel. ''Cerkveni ste mi toliko hudega naredili, da z vami nočem imeti nobenega opravka!'' A ga moje besede niso odvrnile. Usedla sva se in potem sem mu pripovedoval, kaj vse se mi je v življenju zgodilo. Ko je slišal, kaj je počel njegov predhodnik, ni mogel verjeti, da je bil res tako surov in brezobziren do nedolžnih otrok. Lepo sva se pomenila in z božjo pomočjo sem spet začel verovati. Babica pa je zelo trpela, preden je umrla. Ni me želela videti niti prositi odpuščanja. Pa so potem šli trije župniki za pogrebom, a vseeno mislim, da ni videla nebes.«

(Konec)