Živita ob jezeru, ki ju spominja na čudovito Blejsko jezero
Petdeset let bo, odkar sta si Hilda in Franc Čuden v Nemčiji ustvarila dom, zdaj živita v Bad Waldseeju. Sta tudi med ustanovnimi člani slovenskega društva Planinka v Ravensburgu, ki je pred nedavnim praznovalo štiridesetletnico. Vsako leto najmanj dvakrat prideta v Slovenijo, domovino, ki je ne pozabita nikdar. Veliko sorodnikov imata na Gorenjskem, Franc je odraščal na Gorjušah. Vrnila bi se že, vrnila, ampak ...
Oba imata slovensko državljanstvo, nosita ga ponosno v srcu. Doma se vedno pogovarjata slovensko. Imata sina Igorja in hčerko Gabrielo, oba tekoče govorita slovensko. »Še danes sta nama hvaležna za to, kljub temu da sta petkove popoldneve namesto s prijatelji preživljala pri dopolnilnem pouku slovenščine. Vnuka Julian in Bastian naju kličeta po slovensko babi in dedi; starejši, skoraj 14-letni Bastian razume slovensko, mlajšega bomo še naučili.«
Prvič sta se srečala v Weingartnu, manjšem nemškem mestu nedaleč stran od Bodenskega jezera. Prvo srečanje je bilo bežno, na ulici. A sta oba pogledala čez ramo. Franc je šel potem večkrat mimo tistega mesta ob približno isti večerni uri, da bi jo še uzrl. Spoznala sta se potem na druženju Slovencev. To je bilo konec šestdesetih let prejšnjega stoletja, ko so v Nemčijo vabili naše ljudi na delo. Čez osem mesecev sta se poročila. Njej je bilo 21, njemu 24 let.
Franc je odraščal na Gorjušah
Franc Čuden se je rodil leta 1946, odraščal je na Gorjušah. Prve štiri razrede osnovne šole je obiskoval na Gorjušah, naslednje štiri na Koprivniku. Na Jesenicah se je v poklicni šoli izučil za ključavničarja, se zaposlil v tamkajšnji železarni. Veliko njegovih kolegov je šlo v letih 1967 in 1968 na delo v Nemčijo, tudi sam se je začel spogledovati s tem. A da bi v Nemčiji ostal za zmeraj, mu ni bilo. Ni si je predstavljal kot obljubljene dežele, bolj kot osebni mladostni izziv in še nekaj nemških mark več bi zaslužil, potem pa se vrnil domov. Takrat je mariborska Metalna, podjetja v takšni obliki danes ni več, poslovno sodelovala z Nemčijo, Nemci pa so potrebovali delovno silo. In je odšel ... Namesto kot ključavničar je začel delati kot varilec, ampak mu ni bilo hudo, zelo lepo so ga sprejeli.
Hilda z Goričkega na Gorenjsko
Hilda, dekliško Zrim, rojena leta 1949, si je Nemčijo predstavljala čisto drugače kot Franc. Da je tam vse lepše in bolje. Pa ni bilo bistveno drugače kot doma, je kmalu ugotovila. A preprosto želela je oditi daleč stran od Kranja, ker je želela pozabiti na prvo nesrečno ljubezen. Priložnost za selitev je dobila prek prijateljice, ki je načrtovala selitev v Nemčijo k fantu. Hilda je prvo službo dobila Ravensburgu v kartonaži.
Prva leta svojega življenja je preživela v Martinju na Goričkem. Že kot desetletna deklica je morala poleg šole zaslužiti kak dinar, od doma so jo poslali najprej v gospodinjsko pomoč k učiteljski družini v Mačkovce, prav tako na Goričkem. Pri 12 letih so jo poslali v Kranj k teti, da je pazila na njeno dojenčico. »Še sama sem bila samo otrok, kar naprej sem jokala. Samo prekmursko sem govorila, ko sem prišla na Gorenjsko,« se spominja. Še večkrat se je v teh mladih letih selila sem in tja, eden lepših spominov pa seže v Sopotnico v škofjeloški občini. »Delo sem dobila v drevesnici pri gozdnem gospodarstvu. Moj šef je bil Jože Šlibar, znani smučarski skakalec. Odličen šef je bil. Tako srečna sem bila tam, tako lepo delo sem opravljala približno dve leti.« Potem so jo spet poklicali za varuško k teti v Kranj. Zraven je delala v predilnici v kranjskem Intexu, stanovala je v nekdanjem delavskem domu. Tudi to so leta spominov predvsem na številna prijateljstva ...
Petdeset let skupnega življenja v Nemčiji
Oba imata slovensko državljanstvo, nosita ga ponosno v srcu. Doma se vedno pogovarjata slovensko. Imata sina Igorja in hčerko Gabrielo, oba tekoče govorita slovensko. »Še danes sta nama hvaležna za to, kljub temu da sta petkove popoldneve namesto s prijatelji preživljala pri dopolnilnem pouku slovenščine. Vnuka Julian in Bastian naju kličeta po slovensko babi in dedi; starejši, skoraj 14-letni Bastian razume slovensko, mlajšega bomo še naučili.«
Petdeset let bo, kar Hilda in Franc živita v Nemčiji. Franc je nekaj malega nemško znal govoriti ob prihodu, kajti učil se je jezika v dveh razredih osnovne šole. Hilda nemško razen prosim in hvala ni znala. »Nekdo mi je kaj rekel po nemško, besede sem zapisala na list papirja in doma v slovar pogledala, kaj pomenijo. Kupovala sva nemški regionalni časopis Schwäbische Zeitung in se učila iz njega.«
Hilda je po rojstvu sina ostala doma. A dela nikoli ni zmanjkalo. Dvajset let je kasneje delala kot prodajalka v pekarni. Ponagajala pa ji je bolezen, zato se je predčasno invalidsko upokojila.
V Ravensburgu deluje slovensko društvo Planinka, nedolgo nazaj so praznovali štiridesetletnico. Hilda in Franc sta bila med ustanovnimi člani društva. Danes imajo včlanjenih tudi dvanajst Nemcev, pa ne zaradi sorodstvenih vezi s potomci slovenskih staršev. Nemci se namreč tako zelo dobro počutijo med njimi. Društvo organizira tudi izlete v Slovenijo, vsako leto obiščejo druge kraje, nekatere celo večkrat, ker je Slovenija majhna in lepa.
Stik z domovino ohranjata tudi prek Gorenjskega glasa
»Kadar je le možno, prideva v Slovenijo. Dvakrat na leto pa zagotovo, to je obvezno – obiščeva Izolo in Moravske Toplice. Vmes še na Gorenjsko, kjer imava sorodnike. Takrat prenočiva v Bohinjski Bistrici pri Francovem bratu. Konec oktobra sva načrtovala obisk Moravcev, pa sva v časopisu Gorenjski glas zasledila povabilo na izlet na obiranje mandarin v delti reke Neretve. Odločila sva se za izlet, imeli smo se čudovito,« je navdušena Hilda Čuden.
Časopis Gorenjski glas zakonca prebirata že več kot trideset let, sta naročnika. »Če Gorenjski glas izide v torek, ga v sredo že bereva v Nemčiji... Zelo težko čakava poštarja. S tem ohranjava vez z domačim okoljem, izveva, kaj je novega, kaj se dogaja v lokalnem okolju ...,« sta pojasnila. Hilda iz Slovenije naroča tudi križanke, saj je reševanje križank njen zelo ljub konjiček.
Igorja sta vpisala v prvi razred v Gorjah
Že po rojstvu sina sta razmišljala o tem, da bi se družina vrnila do Igorjevega vstopa v šolo. Igorja sta celo že vpisala v prvi razred v Gorjah, kjer sta imela hišo, a jima ravnatelj prijavnice za sprejem v Nemčijo potem ni poslal. Franc danes pravi, da se je očitno že moralo tako zasukati ... Potem se je rodila še Gabriela. Imela sta ljubezen do prvega doma, domovine, ampak pravo družinsko življenje pa se je odvijalo v Nemčiji. Hčerka Gabriela se je izšolala za vzgojiteljico, sin Igor je diplomirani socialni delavec. »Mladih ne moreva kar pustiti in se vrniti ...«
Hilda in Franc sta dolga leta z družino živela v Weingartnu. Mestece je najbolj znano po največji procesiji s konji na veliki petek, na kateri nosijo kapljo Jezusove krvi. V procesiji sodeluje tudi do tri tisoč konj, pojasni Hilda, dogajanje pa sta vedno opazovala kar z okna. Zdaj živita v bližnjem Bad Waldseeju, zdraviliškem mestu, ki se turistično razvija. »Tako lepo jezero je tu, spominja naju na čudovito Blejsko jezero, zdravilišče pa naju spominja na Moravske Toplice,« hitro najdeta podrobnost z domovino. Ker jima je tako lažje in topleje pri srcu.