Svetovni prvak z več kot trideset let starim kolesom
Cestni kolesar Andrej Žavbi, nekdaj član KD Rog in tudi reprezentant Jugoslavije, se je pred petimi leti znova vrnil na dirke v konkurenco amaterjev. Letos se je udeležil prvega svetovnega prvenstva s starejšimi kolesi in s svojim nekdanjim tekmovalnim kolesom postal svetovni prvak. Pri devetinpetdesetih pravi, da pripravljenost še ni na maksimumu, da je tudi testiranje pokazalo, da njegovo telo letom navkljub zmore še nekaj več. Cilj je tudi medalja na svetovnem prvenstvu na velodromu, zanimivo: v disciplini, ki mu sicer nikdar ni bila ljuba.
Zbilje – Za Andrejem Žavbijem iz Zbilj, članom ekipe Tuš Team, je peta sezona, četrta v celoti, ko je znova v tekmovalnem ritmu. Nekdanji jugoslovanski reprezentant v cestnem kolesarstvu tekmuje med amaterji, vrnil pa se je, kot pravi, ker je znova našel nekaj več časa, zaradi zdravja, poleg tega mu je vrnitev predstavljala izziv, saj je kariero končal na hitro, bolj zaradi spleta okoliščin kot zaradi lastne želje. Podoživlja stare čase.
Starejši kot ste, boljši ste. Drži?
»Zadnje tri sezone so si kar podobne. Letos mi je šlo dobro sploh na domačih tekmah, v tujini pa bi si želel še kakšne zmage več. V svoji starostni kategoriji od 55–59 let sem dobil več kot polovico dirk, na katerih sem startal. Doma sem pobral skorajda vse lovorike. Zmagal sem na Maratonu Franja, postal državni prvak v cestni vožnji in kronometru, v vzponu sem podprvak, v skupnem seštevku Pokala Slovenije med amaterji sem bil najboljši skupno, v kronometru in na cestnih dirkah, le v vzponu sem bil drugi. Največji uspeh je zmaga na sploh prvem svetovnem prvenstvu s starejšimi kolesi v St. Johannu v Avstriji. Na startu smo bili večinoma Evropejci, čeprav je ljubiteljev starejših koles vsepovsod po svetu veliko. Letos so napovedali, da bo prihodnje leto bistveno več konkurence in da jo pričakujejo iz celega sveta.«
Letnik vašega kolesa?
»Okrog 1986. Z njim sem še dirkal zadnje leto, ko sem bil v ekipi Roga. Več kot trideset let sem ga imel shranjenega v domači kleti in v tem času se niti enkrat nisem peljal z njim. Bilo je povsem zaprašeno. Matej Stare je naredil dober servis in popravil, kar je bilo treba. Letos ga bom morda še prebarval. Razlika v primerjavi z današnjimi cestnimi kolesi je že pri sami teži. Kolo tehta več kot deset kilogramov. Material v novih kolesih je večinoma karbon, tu je vse železo, nekaj aluminija, obroči se drugače odzivajo, prestav je na tem starem kolesu dvanajst, na novem dvaindvajset ...«
Kako pa se je peljati?
»Kar hitro se navadiš. Vožnja z njim me spominja na stare čase.«
Ste bili na prvenstvu tudi v stari opremi?
»Bila je obvezna. Čevlje imam še točno tiste izpred 33, 35 let. Še držijo, imam še dvojne v rezervi. Prav tako imam še dres. Večina zgornjih delov je volnenih, kakršne je v Kranju izdelovala Breda Zalokar. Včasih smo imeli vsi bele nogavice, sedaj to ni več obvezno. Redkokdo jih še ima. S seboj sem imel tudi staro ''čelado'', a so na startu rekli, da ni potrebna, verjetno zaradi varnosti. Sem dal na glavo raje sedanjo, varnejšo.«
Po koncu sezone ste s tem starim kolesom premagali še en izziv.
»V enem kosu sem prekolesaril od Hodoša do Pirana, tako kot smo to pot opravili včasih kolesarji Roga po Tofovi ideji. Šlo mi je zelo dobro. Startal sem zgodaj zjutraj, zadnjo uro vozil že po temi. Enkrat sem se vmes ustavil, da sem malo pojedel, sicer pa sem bil ves čas na kolesu. Prekolesaril sem 350 kilometrov v skupaj desetih urah in 48 minutah.«
Izzivov vam ne manjka?
»Res ne. Prihodnje leto se bo verjetno že dalo trenirati na velodromu v Novem mestu in to mi je izziv. Na svetovnem prvenstvu na velodromu bi rad dobil medaljo. Enkrat sem se ga že udeležil in bil trikrat med deseterico. Naslednjo sezono imam v načrtu udeležbo v prvi vrsti še za trening, leta 2020 pa potem na medaljo. Obakrat je prizorišče Manchester. Zadnji dve leti je bilo prvenstvo v Los Angelesu in stroški so previsoki, da bi šel.«
Veliko starejših kolesarjev pravi, da cestnih dirk ne bodo več vozili, ker je prevelika nevarnost padcev, se ne počutijo dobro v gneči. Vam ravno to najbolj ustreza?
»Zame so ravno cestne dirke najboljše. To je pravo kolesarstvo. Cestna dirka mi največ pomeni, je največji izziv in tudi največja loterija. Veliko je odvisno tudi od drugih, a če se dobro pripraviš, če imaš še malce sreče in če taktično dobro dirkaš, ni večjih težav. Največje težave imam pravzaprav na vzponih, kjer mi še nekoliko manjka – in to bo treba še natrenirati.«
Pripravljate se že na novo sezono. Kako bodo potekale priprave?
»Lani in predlani smo šli z ekipo Tuš Team na priprave v Brazilijo. Letos načrtujem treninge v Istri, ker mi je časovno to najlažje. Večina treningov pa bo kar v domači kleti na trenažerju. Za dober trening se v zimskih mesecih udeležujem tekem v ciklokrosu, Kranjska zimske tekaške lige.«
Kot slišim, imate v kleti že skorajda pravi fitnes.
»Je še v delu, a že v uporabi. Smo športna družina. S športom se ukvarjajo vse tri hčerke, najbolj Anja, ki trenira biatlon, pa tudi žena Alenka je v zadnjem obdobju športno zelo aktivna, ona predvsem teče. Tekaške steze pa (še) nimamo.«
Trenirate po programu?
»Delati je treba strokovno, marljivo, dolgoročno. Pri načrtovanju treninga mi pomaga prijatelj. To je kar običajno pri tistih, ki želimo biti dobri. Imam program in potem delam kljukice.« (smeh)
Kaj kažejo kljukice, podatki za letos?
»Kilometre gledam bolj površno. Mislim, da jih imam med 15 in 20 tisoč na cesti in na trenažerju. Več niti ni potrebno, kaj dosti manj pa tudi ne. Spremljam konkurenco in vidim, da so nekje v teh številkah.«
To pomeni, da ste skoraj vsak dan na kolesu?
»Tako je. Kakšen dan je le aktivna regeneracija, kar pomeni pol ure na trenažerju, vaje raztezanja, stabilizacije ...«
Se ne naveličate?
»Ne. Lani sem imel teden dni počitka, pa sem zbolel in sem moral še en teden počivati. Sedaj sem rekel, da čistega počitka ne bo več. Mi ne naredi dobro. Imam pretežno sedeče delo in ustreza mi, da se malce razgibam.«
Bili ste na testiranju. Kaj je pokazalo?
»Tudi letos sem bil na testiranju na trenažerju. S tem lažje načrtuješ treninge. Pričakujem, da bom še napredoval, se bom potrudil. Je pa v mojih letih tako, da se običajno pripravljenost že nekoliko zmanjšuje, po drugi strani pa vidim, da so v svetu tudi starejši še zelo dobri. Letos je na primer Američan konstantno na stezi eno uro vozil petdeset kilometrov na uro, kar je še za precej mlajše pogosto nedosegljivo. Tudi mi še lahko.«
Andrej Žavbi pred petimi leti, ko se je vrnil na cesto, in danes?
»Okrog 15 kilogramov imam manj, počutje in zdravje je veliko boljša, bolj sem zadovoljen, več imam energije, ves čas se nekaj dogaja, imam pestro življenje. Res je, da je včasih tudi naporno, a takrat je treba preživeti, ko pride kakšen uspeh, pa je vse to poplačano.«