Belo se pere na devetdeset

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sobota, 20. oktober 2018 / 12:44

»'Moji Miti, oči,' piše na zelenem traku, na malem belem vencu. Všeč bi ti bil, ker so rože drobne, takšne, kakor jih imaš rada. Gledam okrog in ga iščem. 'Lojzeta ni, samo venec je poslal,' reče oče. Dada se prestopa, težko stoji. Ko diha, hrope, in ko hrope, reče: 'Ja, ni ga', in stisne spodnjo ustnico z zobmi. Jaz pa verjamem, da je tu nekje, samo da je ljudi že preveč. In verjamem, da me vidi, verjamem, da gleda samo mene in še Roka čisto malo. Ljudje prihajajo in vse več jih je. Oče včasih joka, Dada ne joka več in tudi midva potem ne jokava več. Jaz sem na Dadini desni, Rok je na Dadini levi. Ko prihajajo, ji dajo roko, roko dajo tudi očetu in meni in Roku. In midva jim roko dava nazaj. Kolona je dolga in kolona nas poljublja. Ko se z Dado pogledava, imava na licu rdečo šminko. Smejiva se zato, komaj se ustavim. Kolona je brez konca. Tista iz službe, ki ti je v soboto prinesla solzice, ti danes prinese lilije. Ogromen prašnik se ji razsuje po obleki iz semiša. Nekdo ga briše z robcem, namočenim v vazi, flek pa se veča in paca. 'A misliš, da ga bo lahko še kdaj spravila dol?' rečem Dadi. 'Ne vem, ona je manekenka,' reče Dada meni, Roku pa reče: 'Ne stikaj po nosu,' poišče robec in mu obriše umazanijo z lic. 'Smrdi,' reče Rok. 'A gremo res jutri že na morje?' 'Gremo,' reče Dada in nastavi lice v nov poljub.« (Str. 117–118)

Pisati o knjigi, katere glavne junake osebo poznaš, je posebna skušnjava. Lahko bi razlagal, da je Lojze priznani slovenski umetnostni zgodovinar, doma iz Žirov, Dada pa njegova prva žena, doma iz Stražišča. A glavna junakinja je deklica Bronja, ki ta prizor v mrliški vežici na Žalah mnogo pozneje opiše. V krsti je njena mama Mita, hči Lojzeta in Dade, umrla še mlada za rakom. Hči se z mamo ves čas pogovarja, še dolgo po njeni smrti, ko vse to napiše. Leta pozneje tudi ona zboli za rakom, a ga premaga. In v tem je eno glavnih sporočil te knjige: kako morda preživiš, če se boriš. Ali pa tudi ne, če drzno izzivaš usodo, tako kot jo je Bronjin brat Rok, ki je postal vrhunski alpinist in se smrtno ponesrečil v steni Šit nad Tamarjem. Sicer pa je bila pred temi tragičnimi preizkušnjami to čisto srečna družina. Živeli so v svojem stanovanju in uživali v ritualih vsakdana in v vseh mogočih banalijah. Ki so banalije le do takrat, ko se glavna junakinja spet nekaj predrzne, začne pisati in jih povzdigne v literaturo. In tu je še tretja poanta: ko preberemo to zelo berljivo knjigo, nam je jasno, da smo z njo dobili novo slovensko pisateljico.