Mamini sinki

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / / 12:07

To je precej pogost pojav. O njem nočemo prav na glas govoriti. V deželi naši je tako, da ne smemo reči ničesar slabega o mamah, drugje, npr. v Srbiji, pa bognedaj reči kaj slabega o očetu. Da čuvamo svoje starše, je prav in pravilno, saj smo zrasli iz svojih staršev, vzgojili so nas. Od njih pa smo dobili tudi psihično dediščino, hočemo ali nočemo. O tem se nima smisla prav veliko prepirati, kajti to so naravne zakonitosti, ki smo jim podvrženi. Lahko spremenimo sebe v svojih odnosih – tudi do staršev, saj imamo svobodno voljo.

Do pojava maminih sinkov največkrat pride, ker mami ni uspelo regulirati lastnega čustvenega sveta na primeren način. Npr. mož je nenadoma umrl, mama doživi hudo izgubo ali šok in ga potlači z npr. dodatnim delom, z možem/partnerjem imata hladen odnos … Bistveno je, da je mama čustveno dlje časa neslišana ali zablokirana. Čustvenega vrenja v sebi ne moremo izničiti, čustveni balonček bolečine ostaja, se potuhne in hoče, da se nekako sprosti. Zelo neprimeren način je, da mama čustveno posvoji svojega sina. Pravzaprav niti ne ve, da to dela, le notranjo grozo mora nekam dati. Tako v veliki žalosti objema svojega sina in mu pripoveduje, kako zelo ji je težko živeti. On je njen sinček, ki ga ima najrajši. Temu rečemo čustvena zloraba otroka. Mama bo v tem primeru (nehote, zato je ne smemo obsojati) naredila čustvenega invalida. Otrok točno ve, da ga mama objema zaradi njene oz. svoje žalosti in ne zaradi njega. On ni na prvem mestu. Tako se med njima ustvari nezdrava navezanost, kar zelo škoduje čustvenemu razvoju otroka. Slabo je seveda to, ker se on ne more razvijati kot otrok, ker nehote začne skrbeti za mamo. Pa kaj, boste rekli. Nekateri mamini sinčki tako zelo skrbijo za svojo mamo, da se pozabijo poročiti. Jih je preveč strah za mamo. Tisti, ki pa se poročijo, pa imajo katastrofalne težave v zakonskem/partnerskem odnosu, ker se ne morejo odlepiti od mame in se v celoti, čustveno predati ženi oz. partnerici. V takšnih zgodbah trpijo vsi: mama, ki trpi že zelo dolgo časa, sin, ki bi rad imel ženo, pa ne more stran od mame, (mlada) žena, ki nima moža.

Kdo je kriv? Nihče. Kdo je odgovoren? Vsak zase. S to razliko, da sta mlada dva odgovorna še za svoje otroke. Če ne bosta nič storila, bodo njihova nesoglasja odigravali otroci na zelo boleč način. Rešitev je, da se zakonca/partnerja trdno odločita, da bosta rešila zakon, naredila čustvene meje do staršev in hkrati spoštovala svoje roditelje. Rezanje čustvenih vezi s primarno družino je lahko zelo boleče, vendar je nujno, če želimo dobro sebi in mladi družini. Mame so odrasle osebe in jim ni treba nikakor, niti najmanj pa čustveno skrbeti za npr. štirideset let starega sina. Vsi smo odrasli in prav je, da odraslo sprejemamo odgovornost zase. Otroci pridejo in grejo. Pustimo jih.