Obiski

Bila sva na obisku Janezove sošolke in moža, torej so bili za omizjem trije ekonomisti in jaz. Ne glede na to, da je Janez poklic zamenjal, se še vedno v starih krogih rad pogovarja o ekonomiji. Sošolka je Ljubljančanka, njen mož je iz Črne na Koroškem. Dvanajst let so živeli v ZDA.

Kadarkoli se srečamo, pogovor nanese tudi na ta leta in vedno znova je ugotovitev jasna. Da ne bi nikoli ameriški način življenja prišel k nam. Najvišja peščica ljudi živi in obvladuje življenje v državi in ta država obvladuje svet. Tanka plast srednjega sloja je nekje vmes in ostali so tisti, ki jih zmanipuliraš zdaj za eno, drugič za drugo stran. Ko nanese beseda na predsednika, le zmajemo z glavo. Kakršni volivci, taki politiki in takšen predsednik.

Potem je pogovor nanesel na študentske čase in tedaj vsi trije ekonomisti oživijo. Ob vpisu našega letošnjega študenta se je Janez spomnil svojega dogodka ob vpisu. Z nekim drugim sošolcem sta se šla vpisat na fakulteto kar z mopedom, z Olševka v Ljubljano. V Mednem je bila cesta prenevarna oz. je bilo prepovedano voziti se z mopedom in tako sta šla po nekih poljskih poteh pod Šmarno goro … Še danes je tam makadam, torej sta prišla v Ljubljano kot prava podeželska fantiča. Le kako so ju sprejemali meščani? Ta drugi kolega pravi, iz Črne sem prišel v Ljubljano v puloverju iz domače surove volne jezersko-solčavske ovce. V tistem sem bil ves čas. Strah me je bilo fakultete in zelo sem se učil. Pred vpisom na fakulteto so fantje že opravili vojaščino še v takratni JLA. Črnjan pravi: »Na fakulteto sem prišel z rezervnim planom B. V vojski sem pridobil vozniški izpit kategorij C in E. Če mi študij ne uspe, bom vozil kamion, v tujino. Tako bom dobil dnevnice in bo že nekako. Vseeno pa sem se pridno učil. Po kakem mesecu sem le spoznal znanko iz Slovenj Gradca, ki je bila že v drugem letniku fakultete. Ko jo tako malo povprašam, kako je, odgovori, da jih je bilo v prvem letniku s Koroškega konca deset. Eni so obupali že oktobra, potem januarja in zadnji aprila. Le njej je uspelo priti v drugi letnik.« To ga je še bolj spodbudilo k učenju. Po prvih izpitih januarja je prišel domov, ko ga starši vprašajo, kako je. »Vse izpite sem opravil z deset. Še več, pohvaljen sem bil pred vsemi tristotimi študenti, da je to primer pravega študija.« Tako je začel in zaključil imenitno kariero v ZDA.

Ne vem, ali so danes študenti bolj samozavestni ali so študijski programi lažji. To o samozavesti zagotovo drži, o zahtevnosti programov pa ekonomisti pravijo, da prav tako. Ti nekdanji študenti imajo sedaj že svoje otroke diplomante, ne le študente, in zagotavljajo, da tako debelih bukel ne študirajo več, niti ne na tak način. Če so iznašli uspešnejši način študija, krasno. Upam, da bodo tudi v službah uspešni in se bodo smejali svojim prvim študijskim korakom, kot smo se mi volnenemu puloverju in prvi poti z mopedom na fakulteto.