Znova odkrivajo javorskega rojaka

Besedilo: Mateja Rant
Kategorija: GG Plus / nedelja, 14. oktober 2018 / 15:35

Ob dvestoti obletnici rojstva so se v Javorjah na slovesnosti na mestu, kjer je včasih stala njegova rojstna hiša, spomnili duhovnika, misijonarja, pisatelja, pesnika, časnikarja in dobrotnika Luke Jerana.

»Duhovnik, pesnik, pisatelj in urednik Luka Jeran je v svojem času veljal za enega najbolj izobraženih mož, kljub temu pa ga danes še domačini iz Javorij, od koder izvira, zelo slabo poznajo,« ob dvestoti obletnici njegovega rojstva ugotavlja Hermina Jelovčan, ki je zdaj v posebni knjižici zbrala številne podatke o življenju in delu njihovega rojaka. »Želimo, da ga bolje spoznajo vsaj domačini,« je poudarila Jelovčanova. Pri pripravi praznovanja so združili moči Turistično društvo Stari vrh, Krajevna skupnost Javorje in Župnija Javorje. Prav na Jeranov rojstni dan, 16. oktobra, bodo obiskali njegov grob na Navju, v soboto ob 15. uri pa je bila osrednja slovesnost ob hiši, na mestu katere je včasih stala njegova rojstna hiša. Ob 17. uri je bila v župnijski cerkvi v Javorjah maša, ki jo je daroval upokojeni nadškof Alojz Uran.

Jeran se je rodil leta 1818 v Javorjah, šolo pa je začel obiskovati dokaj pozno, šele pri 13 letih, čeprav si je zelo želel v šolo, je razložila Hermina Jelovčan in dodala, da je z Jeranovim začetkom šolanja povezana zgodba, kako sta šla z mamo nekoč peš v Škofjo Loko in je po poti Luka jokal, kar je vzbudilo pozornost mimoidočega kmeta. »Zanimalo ga je, zakaj otrok joka, pa mu je mama razložila, da bi rad hodil v šolo, pa za to nimajo denarja. Zato se je kmet ponudil, da mu on plača šolanje.« Jeran je bil vseskozi odličen učenec. Gimnazijo je obiskoval najprej v Karlovcu in jo dokončal v Ljubljani, kjer je nato na liceju študiral slovanske in orientalske jezike ter bogoslovje. »Bil je velik poliglot. Poleg italijanščine, nemščine in francoščine je tekoče govoril še arabščino, hebrejščino in kaldejščino.« Leta 1845 je bil posvečen v duhovnika, zatem je deloval kot kaplan v Poljanah nad Škofjo Loko, Horjulu in pri Sv. Petru v Ljubljani. Jeran se je po besedah Hermine Jelovčan sprva navduševal nad ilirskim gibanjem in povezovanjem južnoslovanskih narodov. »Kasneje je to začel zavračati kot nesprejemljivo in takrat se je razvilo njegovo slovenstvo, postal je zelo narodno zaveden.«

Kot duhovnik se je želel posvetiti misijonarskemu delu in je celo dvakrat odšel v Afriko, a se je moral obakrat zaradi bolezni vrniti. »Velik zgled mu je predstavljal Friderik Baraga, zelo je bil povezan tudi z drugimi slovenskimi misijonarji,« je razložila Hermina Jelovčan. Z njimi si je dopisoval in njihova pisma objavljal v Zgodnji danici, katere urednik je bil več kot štirideset let, od leta 1852 pa vse do svoje smrti v letu 1896. »Z Zgodnjo danico je močno vplival na dvig pismenosti pri revnejših, zlasti na podeželju, ki so željno brali te zgodbe.« V Zgodnji danici je objavljal tudi svoje pesmi, med katerimi so po besedah Hermine Jelovčan najbolj znane in jih še danes pojejo po romarskih središčih Marija, skoz' življenje, O Marija, naša ljuba mati in Pred tabo na kolenih. »Ostro pa je obsojal pesništvo sodobnikov, tudi Prešerna, ker naj bi s svojimi pesmimi pohujševali mladino, sam pa je bil prepričan, da mora imeti pesem vzgojno in poučno vsebino.« Zato so mu očitali konservativizem, nazadnjaštvo in celo mračnjaštvo. »Kljub temu pa so ga kot nasprotnika vedno cenili kot zelo poštenega, saj je vedno trdno stal na svojih stališčih.«

Leta 1869 je prejel visoko cerkveno odlikovanje, ko so ga imenovali za papeževega komornika, leta 1882 pa so ga imenovali za kanonika stolnega kapitlja v Ljubljani. Luka Jeran je bil znan tudi kot velik zavetnik mladine in podpornik dijakov. Med drugim je leta 1880 v okviru Ljudske kuhinje ustanovil prvo dijaško kuhinjo. »Pomagal je tudi Ivanu Cankarju in njegovemu bratu Karlu. Cankar mu je celo posvetil svojo črtico z naslovom Zgodba o nepoštenosti.«