Kolonizacija vesolja

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Slovenija / sobota, 13. oktober 2018 / 09:00

Kolonizacija in iz nje sledeča globalizacija našega planeta je zgodba, ki še traja in dobiva vedno nove oblike. Nekateri pa že fanatizirajo, da ji bo sledila še kolonizacija vesolja. A jim priznani astrofizik pove, da iz tega ne bo (še) nič …

V vesolje SMS, človek še ne

Eden od tistih, ki so najbolj poklicani govoriti o možnostih za kolonizacijo vesolja, je dr. Tomaž Zwitter, profesor na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. »Mediji imajo veliko veselja z napovedovanjem, da bomo Zemljani kmalu poselili telesa v Osončju, drznejši govorijo o medzvezdnih potovanjih. S takimi razmišljanji nekaj najbogatejših uspešno preusmerja pozornost množic od vprašanj družbene pravičnosti, saj se predstavljajo kot vizionarji, pri katerih se marsikaj prezre. Pa se bo človeštvo res kmalu preselilo na Luno ali Mars, morda na planete okoli drugih zvezd? / Začnimo drzno: radi bi potovali do zvezd. Taka želja je vznemirljiva. Z opazovanji z zelo natančnim spektrografom Harps na Evropskem južnem observatoriju v Čilu in z Nasino misijo Kepler so ugotovili, da je ob približno vsaki tretji zvezdi v naši Galaksiji vsaj en planet Zemljine velikosti. Pregledi neba, v katerih sodelujemo, prvič omogočajo podrobno proučevanje lastnosti teh zvezd. Celo če se omejimo na našo Galaksijo, obstaja torej nepredstavljivo veliko število planetov, podobnih našemu. Seveda ne vemo, ali je tam življenje, saj ga je na daljavo težko odkriti. Morda nam bo to uspelo po letu 2024, ko bo v Čilu začel delovati ogromni evropski teleskop ELT. Bi se po odkritju Zemljani lahko napovedali na obisk? Napovedali že, saj bi tja z enim od radijskih teleskopov lahko poslali sporočilo, a na zmenku nas nato ne bi bilo. Vzrok je preprost: nimamo dovolj energije …« / Kaj pa kolonizacija Osončja, je mogoča ta? Ta ima sicer več možnosti, vprašanje pa je, čemu bi se je sploh lotili? »Pomembno je vprašanje, zakaj bi želeli kolonizirati druga telesa našega Osončja, saj ima le naša Zemlja za nas primerno atmosfero in temperaturo. Venerino površje je zaradi podivjanega efekta tople grede tako vroče, da bi se tam talil svinec. Na Marsu je težava, ker je izpostavljen Sončevemu vetru visokoenergijskih delcev. Ob tem je precej hladno ob stošestdesetini atmosferskega tlaka na Zemlji. Kot bi iz hladilnice izčrpali ves zrak, nato pa noter spustili malo ogljikovega dioksida. Če imate smolo, viharni vetrovi nosijo zrna peska, kot se je na Marsu dogajalo letos tri mesece. Na naši Luni sicer ni težav z vremenom, so pa s temperaturo. Ker proti Zemlji gleda vedno z isto stranjo, dvema tednoma dneva sledita dva tedna noči. In v dveh tednih po 24 ur dneva se skale na njenem površju močno segrejejo. Zemeljske puščave so precej prijaznejše. / Pogosto je govor o izkoriščanju dragocenih rudnin. Redkih zemelj je na Zemlji dovolj in so poceni, največji strošek je njihovo čiščenje. Žal jih tudi na drugih telesih ni mogoče najti v čisti obliki. Vendar ima proizvodnja materialov v pogojih breztežnosti prihodnost. Poleg posebnih, recimo medicinskih namenov, je tu tudi možnost novih načinov pogona. Jadra, ki izkoriščajo tlak Sončeve svetlobe, so, če jih naredimo na Zemlji, za pogon predebela in zato pretežka. Tanjša folija namreč ne bi preživela izjemnega tresenja ob izstrelitvi. Če pa bi jadro naredili v breztežnosti, vam naši študenti znajo izračunati, da bi z njim po Osončju potovali nekajkrat hitreje kot zdaj. Zanimivo, ne pa dovolj za obisk drugih zvezd.« (Vir: Tomaž Zwitter, Do zvezd samo v sanjah, Delo, 4. 10. 2018)

In vendar se premikamo

V primerjavi z nekaterimi zanesenjaki se zdi prof. Zwitter realist, hkrati pa opozori, da se v našem pogledu v »ne-bo« dogajajo velike reči. »V zadnjih letih se v raziskovanju Osončja dogaja revolucija. Odkrili so oceane tekoče vode pod površjem lun Evropa in Enkelad, sledi nekdanje ugodne klime na Marsu, metanski dež in jezera na Titanu, vznemirljivo geologijo Plutona, pristali na kometu in asteroidih in prvič iz območja Sončevega vetra prodrli v medzvezdni prostor. Radovednost, ki je del same definicije človeštva, tešimo z vznemirljivimi odkritji robotskih sond brez posadke. Ljudje pa bomo tudi v prihodnje neugoden in drag tovor. Če ne bomo želeli pripovedovalcev ali junakov, seveda. Ali če ne pride do prelomnih odkritij. Končno si pred tristo leti nihče ni predstavljal, da je trzanje žabjih krakov povezano z žarnico ali električnim avtomobilom.« (Isti vir)

Najprej pa skrb za planet

Dokler ne moremo v vesolje, poskrbimo najprej za svoj planet. Temperature na njem se v povprečju ne smejo dvigniti več kot poldrugo (1,5) stopinjo glede na predindustrijsko dobo, so zatrdili na srečanju Medvladnega foruma o podnebnih spremembah (IPCC) v Južni Koreji. Torej?