O sestreljenem letalu nad Gorjušami

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / sreda, 10. oktober 2018 / 08:15

V Muzeju Tomaža Godca v Bohinjski Bistrici so v petek odprli razstavo z naslovom Incident hladne vojne na bohinjskem nebu.

Bohinjska Bistrica – Del zgodbe o sestreljenem ameriškem letalu nad Gorjušami je bil predstavljen že letos februarja v Kranju v okviru razstave Pretrgane niti življenja, na aktualni razstavi pa je ta incident hladne vojne, kot sta dogodek izpred več kot sedmih desetletij označila soavtorja razstave dr. Jože Dežman in Anja Poštrak, zavzel osrednje mesto.

Američani so po koncu druge svetovne vojne, ko meja med Jugoslavijo in Italijo še ni bila določena, na relaciji Dunaj–Videm večkrat nedovoljeno leteli prek takratnega jugoslovanskega ozemlja. Samo v desetih dneh avgusta tistega leta naj bi jugoslovanska stran zabeležila kar 110 nedovoljenih preletov ameriških vojaških letal. Jugoslovansko vodstvo se je zato s sestrelitvijo vsiljivcev odločilo pokazati, čigav je jugoslovanski zračni prostor. Do ene takih sestrelitev je prišlo 19. avgusta 1946, ko se je tragično končal prelet ameriškega transportnega letala douglas C-47, ki je čez slovensko ozemlje letelo v Italijo. Z lovskim letalom za prestrezanje JAK-3 sta ga sestrelila pilot takratnih jugoslovanskih zračnih sil Slovenec Vinko Vodopivec in kopilot Milorad Knežev. Ukaz za to sta dobila po večkratnem opozorilu in ob neodzivanju ameriške posadke. Ameriško letalo je strmoglavilo v pobočje Ilovca nad Gorjušami, v njem pa je umrlo vseh pet članov posadke. Njihove posmrtne ostanke so sprva pokopali na pokopališču na Koprivniku, kasneje pa so jih prekopali in prepeljali v ZDA. Jugoslavija je sorodnikom ubitih Američanov plačala odškodnine v višini 150 tisoč dolarjev.

Lepo vreme ali megla?

»Zgodba o sestrelitvi letala je tudi po toliko letih med Bohinjci še živa,« pove vodja muzeja Tomaža Godca Anja Poštrak: »Glede na to, da so po vojni skoraj pri vsaki hiši imeli kakšen uporaben predmet, predelan iz ostankov letala, sem pričakovala večji odziv ljudi, a so ti predmeti očitno že davno šli v staro šaro. So se pa nekaj dni pred odprtjem in zdaj ob sami razstavi odprle nove zgodbe okrog sestrelitve. Kot kaže, ta razstava še ni zaključek raziskovanj o tem dogodku.« Poštrakova hkrati opozarja na različne interpretacije, kot so na primer izjave prič na Bledu, kjer se je takrat mudil tudi Tito, da je bilo vreme slabo in megleno, da sredi avgusta ni bilo nobenega kopalca v jezeru, hkrati pa so videli, kako je nad Pokljuko bilo zadeto in strmoglavljeno letalo. Spet drugi so potrdili, da je bilo vreme lepo.

Zanimivi so spomini Franca Poklukarja iz Zgornjih Gorij, ki je za razstavo prispeval večji del izkopanih ostankov letala, tudi tako imenovano Pitotovo cev. Njegov stric Viktor, ki je bil na Pokljuki gozdarski nadzornik, je bil eden prvih očividcev na kraju nesreče. »Velikokrat je pripovedoval, kako je prišlo do sestrelitve. Letalo je najprej odvrglo tovor in potem strmoglavilo. Hiteli so na kraj dogodka, kaj kmalu pa so tja bili poslani tudi nemški vojni ujetniki, ki so bili nastanjeni na Mrzlem studencu. Ko so tja prišli vojaki z Bohinjske Bele, so naredili kordon okrog prizorišča – in nihče več ni smel zraven. Sam sem bil takrat star tri leta,« pripoveduje Franc Poklukar, ki ima doma tudi stričev dnevnik, kamor si je ta zapisoval vse pomembnejše dogodke v pokljuških gozdovih.

Stanislava Treven Vujelija s Slovenskega Javornika je za razstavo prinesla sponko za lase v obliki pentlje, ki jo je nosila kot majhno dekletce. Rodila se je leto po tem dogodku. »V naši hiši smo imeli najemnika, ki je znal marsikaj narediti iz kovine. Nekoč mi je izdelal sponko in povedal, da je to iz delov letala, ki se je ponesrečilo v hribih pod Triglavom.«

Incident se je zgodil ravno v času Pariške mirovne konference, na kateri se je med drugim odločalo tudi o naši zahodni meji z Italijo. »Dogodek bi nedvomno veljalo preučiti tudi z vidika, koliko je ta vplival na Pariški mirovni sporazum. So se tudi zaradi takih incidentov zmanjšale takratne jugoslovanske, zlasti pa slovenske možnosti?« ob incidentu, ki je močno razburkal takratne mednarodne odnose Jugoslavije z Zahodom, razmišlja dr. Jože Dežman. Razstavo si bo nedvomno ogledalo veliko ljudi in – kdo ve – mogoče bodo s seboj prinesli še kakšno novo zgodbo.