Vedela sem, da zmorem

Ni res, da so debeli srečni ljudje, 1. del

»Čudna so pota Gospodova!« bi vzkliknil marsikdo, ne le jaz, ko bi slišal Anjino zgodbo. Pri svojih komaj 48 letih je doživela več, kot si lahko predstavljamo. O sebi sicer ne govori rada, le sem in tja se najde kdo, ki mu dovoli, da pokuka v njeno pestro preteklost.

Zelo rada teče in redki so maratoni, ki se jih ne bi udeležila. Svoje moči je merila na tržaškem, ljubljanskem, maratonu Treh src, tekla je na Mont Blanc, po Londonu, bila je že v Švici, Interlaknu, Berlinu, Budimpešti, Atenah, New Yorku. Pred kratkim se je vrnila z Jakobove poti, ki jo je prav tako pretekla. Nikoli se ne uvršča med boljše. Zadošča ji, da zmore. Da sodeluje. Že to je zanjo najslajša jagoda na vrhu torte. Po vsakem teku, ko se vrača domov, je bolj ponosna nase. Tega, kar je dosegla, ji nihče ne more odvzeti.

»Bila sem zelo nesrečen otrok: debel, zamaščen, štorast in nepriljubljen. Nihče me ni maral. V šoli so se me izogibali zato, ker so mi strašno smrdele noge. Rodila sem se v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, takrat je še bilo v navadi, da smo si nogavice in perilo sneli s telesa v soboto, ko nas je mama – bile smo tri sestre – potunkala v čeber in za silo umila. Žal sem se morala že ob koncu tretjega razreda umivati sama, saj je moje špehovje zapolnilo čeber po dolgem in počez. V zadnji klopi sem sedela sama in učitelj telovadbe mi je prepovedal, da bi skakala v dolžino in višino. Marsikaj sem polomila, če ne po nesreči pa nalašč. Imela sem napade togote in takrat sem se rada spravljala na nič krive stvari. Spala sem pri babici, v eni postelji. A mi je kmalu postlala na tleh, zraven svoje nočne posode, ki jo je praznila šele, ko je bila polna.

Pet žensk, kolikor nas je živelo pod eno streho, je bilo med seboj zelo različnih. Če ne po drugem, po tem, kako hitro smo se po obilni hrani nalezle kilogramov. Očeta nismo imele, kmalu po rojstvu najmlajše sestrice je čez noč izginil. Mama, ki je bila zelo lepa ženska, njegovega izdajstva ni mogla preživeti. V želji, da bi bilo nam, njenim hčerkam prizaneseno s ''pokvarjenimi'' fanti, je naredila vse, da nobena od nas ne bi bila lepe zunanjosti. Vedela je, da moške debelost zelo odbija, zato pri nas nismo jedli, temveč žrli. A količina hrane na kilograme starejše sestre niso imeli nobenega vpliva. Mama je zato postrigla njene lepe, dolge in valovite lase skoraj ''na nulo'', tako da je bila bolj podobna fantu kot deklici.

Z najmlajšo sestro pa sva se veselo in lepo redili. O tem, koliko zmerljivk sva pokasirali na svoj račun, ne bi govorila! Otroci znajo biti do drugačnih zelo zlobni. Malo so se učili tudi od učiteljev, saj so, če ne drugega, zavijali z očmi, ko sem bila vprašana, pa nisem znala. Osnovno šolo sem končala s komaj zadostnim uspehom. Vpisala sem se na frizersko poklicno šolo, ki pa mi je bila otročje lahka. Po prvem letniku sem poskusila srečo na eni od gimnazij, na kateri niso zahtevali sprejemnih izpitov. Bila sem odličnjakinja vsa štiri leta. Brez težav. Morda tudi zato, ker v razredu nisem bila edina debeluhinja. Družbo mi je delala hčerka ene od profesoric. Zaradi nje so spoštljivo ravnali tudi z menoj. Mojih sto in še malo kilogramov je potem študiralo na fakulteti, diplomiralo in se zaposlilo. Žal pa dimenzije za lekarniškim pultom, kjer sem začela delati, niso bile v sorazmerju z mojo kilažo. Sodelavke so negodovale, saj smo se morale nenehno izmikati druga drugi. Neprimerne opazke sicer niso bolele, bile so le zoprne. Tolažila sem se, da sem vsaj precej pametnejša od njih.

Potem pa se je zgodilo nekaj, kar je do obisti pretreslo moje življenje. Starejša sestra, ki je po nekaj težavah med študijem (malo preveč je žurirala) končno diplomirala, je priredila pri nas doma veliko zabavo. Seveda je povabila tudi mene. Družba je bila vesela, glasna in razigrana. Alkohol je tekel v potokih. Nekaj časa sem sedela ob strani in jih opazovala, potem pa sem šla spat. Zdelo se mi je, da mojega odhoda tako in tako ni nihče opazil. Čez nekaj časa se prebudim. Začutila sem, da ne v sobi ne v postelji nisem bila sama. Ob meni je s hrbtne strani sopel neki moški. Še preden sem se zavedela, kaj se dogaja, se je zvalil še name in mi pokril usta z dlanjo. Posilstvo, ki je sledilo, je bilo neizogibno, saj se od groze, ki me je hromila, nisem mogla braniti. Ko je enkrat končal, mi je zašepetal na uho, da bom že videla hudiča, če sestri kaj povem. Šele po teh besedah sem spoznala, da me je posilil Pepi, njen fant, s katerim se je nameravala celo poročiti. Zakaj je to storil, nisem in nismo nikoli izvedeli. Nisem molčala, ker se ga nisem bala. Poklicala sem sestro in ji povedala. Ter s tem uničila njeno zabavo. In njeno življenje. Sledilo je neizogibno: mama me je vrgla na cesto, sestra pa z menoj ni govorila več kot dvajset let. Posilstvo ni ostalo brez posledic.

Da sem noseča, sploh nisem vedela. Na mojem salu – kilogram gor ali dol – se nosečnost sploh ni poznala! Delala sem vse do poroda. Z inštituta, kjer sem bila takrat zaposlena, so me odpeljali naravnost v porodnišnico. Sin Luka se je kljub črnim napovedim zdravnika, ki me je sprejel, rodil hitro, prej kot v uri in pol. Ko sem ga držala v naročju, se mi je zdelo, da je v tistem trenutku prvič v mojem življenju posijalo sonce! Sreča je bila brezmejna. Niti za sekundo nisem pomislila na moškega, ki je zaplodil mojega sina. Izbrisala sem ga iz spomina. Četudi mi je ta moški, to pa moram reči, naredil kasneje, ko je za otroka izvedel, veliko škode in gorja. V zakonu ni mogel imeti otrok in se je na vsak način hotel polastiti Luke! Od postopkov je odstopil šele potem, ko mu je moja odvetnica zagrozila, da bo resnica o spočetju prišla v javnost, če ne bo dal miru.

A veste, med imeti odgovornost do lastnega otroka in imeti odgovornost zgolj do sebe je velika razlika! Bilo je, kot bi se prvič, kar pomnim, pogledala v ogledalo! Tisto, kar sem videla v njem, mi ni bilo všeč. Zelo rada sem dobro jedla in že misel, da bi se morala od vseh dobrot tega sveta posloviti, je bila mučna. Kar nekaj časa sem si vzela za razmislek. Potem pa sem bila nekoč ne nekem sprejemu. K meni je pristopila gospa, ki je v okviru nemškega ministrstva za družino skrbela za zdrav način življenja. Beseda je dala besedo, predlagala mi je, bi mi pomagala. Takoj sem pristala. Vedela sem, da če si vzamem čas za razmislek, ne bo dobro. Na začetku junija sem skupaj z Luko sedla na letalo. Najprej sem se udeležila nekaj seminarjev, kjer sem z desetimi drugimi preobilnimi posamezniki poslušala predavanja, sledil je temeljit zdravniški pregled. Imela sem grozljiv krvni tlak 210/110.

Bila sem tudi polna strahov. Bom zmogla vse napore sama? Vsi, ki so bili v skupini, so imeli podporo pri partnerjih ali pri domačih. Luka je bil star pet let in pol. še sanjalo se mu ni, za kaj gre. Po treh tednih, ko sem bila že skoraj devet kilogramov lažja, sva se vrnila domov. Držala sem se jedilnika, telovadila še nisem, ker še nisem mogla. Sem pa začela hoditi. Vsak dan kakšen kilometer več. Ko so kilogrami spolzeli pod številko devetdeset, sem skakala od sreče! Vedela sem, da zmorem. Po skoraj dveh letih sem pristala na sedemdesetih in čez kakšno leto na šestdesetih kilogramih. Stari znanci me niso več prepoznali. Tudi sicer sem se zelo spremenila. Na zunaj in na znotraj. Začela sem teči. Sprva po Poti spominov okoli Ljubljane. ''Ti zmoreš več,'' mi je govoril sin, ki je bil prav tako zelo ponosen name.«

(Konec prihodnjič)