Enak status, a povsem različni

Besedilo: Mateja Rant
Kategorija: GG Plus / petek, 28. september 2018 / 16:19

Po podatkih ministrstva za izobraževanje, znanost in šport imamo na Gorenjskem tako najmanjšo kot največjo podružnično šolo. V podružnični šoli Podblica znanje nabirajo štirje učenci, v šolskih klopeh podružnice Center pri OŠ Simona Jenka Kranj pa sedi okrog tristo učencev.

Tako podbliška šola s štirimi učenci kot kranjska šola Center s tristo učenci imata torej enak status, obe sta namreč podružnični šoli, a tukaj se primerjava med njima praktično tudi konča. Že vzdušje v šoli je povsem drugačno, v Podblici namreč obiskovalec vstopi skozi odklenjena vrata, v šolskih prostorih pa med poukom vladata popoln mir in tišina. Povsem drugače je v šoli Center, na kateri se utrip, ki ga narekuje skoraj tristo učencev, ne razlikuje bistveno od katerekoli druge šole. Mogoče je drugače le to, da se tudi na tej šoli vsaj na razredni stopnji večina učencev pozna po imenu, učitelji tudi na predmetni stopnji pa včasih otroke spremljajo že od prvega razreda naprej, ko pomagajo pri jutranjem varstvu.

Dragocena, ne draga šola

Podružnico OŠ Stražišče Podblica v letošnjem šolskem letu obiskujejo zgolj štirje učenci, dva v prvem in dva v drugem razredu. Letošnjima drugošolcema Naji in Maticu Vovku sta se v razredu pridružila še Bor Kordež in Tilen Viharnik. Skupaj z učiteljico Anico Kordež in kuharico Zinko Šolar delujejo kot družina. Zjutraj si vsi skupaj vzamejo čas, da posedijo ob čaju iz zdravilnih zelišč, ki jih sami naberejo in posušijo, na mizi ne smejo manjkati niti domači piškoti, se posmeje Anica Kordež. Nato se odpravijo v razred, kjer pouk poteka v kombinaciji. »Ker je učencev malo, je delo z njimi lahko zelo individualno, tako da vsak razvije svoje sposobnosti, morebitne pomanjkljivosti pa odpravljamo sproti. Pridobijo tudi samozavest, saj morajo prav vsi sodelovati pri pouku, nihče se ne more skriti v množici,« poudarja Anica Kordež in dodaja, da vsi postanejo dobri govorci, ker velikokrat pridejo na vrsto pri ustnem izražanju. Ker se učencem resnično lahko posveti, zadolžitve zelo hitro opravijo in si po malici lahko privoščijo še dvajsetminutni odmor za sproščeno igro. »To potrebujejo kot hrano,« je razumevajoča Anica Kordež. Njihova največje bogastvo pa je zagotovo »učilnica«, ki jim jo nudi narava, do katere imajo le korak. Na šolskem vrtu, na katerem sami pridelujejo zelenjavo, lahko neposredno spremljajo menjavanje letnih časov. Šola po prepričanju Anice Kordež mladim pomaga ohranjati korenine in gradi povezanost s krajem. »Spomnim se, da so šolo v Podblici želeli zapreti že pred 37 leti, ko sem sama prišla na Jamnik, a so krajani pripomogli, da je ostala.« Številni imajo namreč pomisleke glede smiselnosti vzdrževanja šole, v kateri je tako malo otrok. Anica Kordež to odločno zavrača. »Podružnične šole so dragocene, ne drage.« Že zdaj se po njenih besedah mladi odseljujejo, tako pa se mogoče vsaj kakšen odloči, da bo ostal doma. »Po drugi strani nihče ne pomisli, da je tudi odpiranje dodatnih oddelkov na večjih šolah strošek, prav tako avtobusni prevoz za otroke, ki se vozijo od daleč.« Seveda pa vse tudi ni rožnato, priznava Anica Kordež. »Skupinske igre so pri nas skorajda neizvedljive, prav tako je težko pripraviti kakšno gledališko igro ali prireditev, če nam ne priskočijo na pomoč nekdanji učenci.« Učenci so po njenem mogoče tudi malce bolj »razvajeni«, saj jim nikoli ni treba čakati, da pridejo na vrsto, takoj jim je na voljo za pomoč. Športne in dneve dejavnosti pa izvajajo skupaj s podružnično šolo v Besnici in matično šolo, tako da učenci že spoznajo svoje prihodnje sošolce. V Podblici namreč učenci obiskujejo zgolj tri razrede, potem pa šolanje nadaljujejo v besniški šoli.

Veliko je prilagajanja

Povsem drugače poteka delo v podružnični šoli Center, v kateri imajo v letošnjem šolskem letu po en oddelek učencev na razredni in po dva oddelka na predmetni stopnji. Na razredni stopnji je skupaj 106 učencev, na predmetni pa 181, je pojasnila vodja šola Mirjam Bajželj, potem ko smo se skozi mnoga zaklenjena vrata prebili do zbornice. To je edini prostor, v katerega se lahko med odmori umaknejo učitelji, saj zaradi prostorske stiske nimajo svojih kabinetov. »Smo pa zato bolj povezani med sabo. V večjih šolah učitelji na razredni in predmetni stopnji skorajda nimajo stikov, mi pa bogatimo drug drugega s svojimi izkušnjami. Šola tako čisto drugače živi,« se nasmeje Mirjam Bajželj. Glede na veliko število otrok so že dvajset let nazaj razmišljali, da bi postali samostojna šola. »Takrat smo že celo novo ime iskali. Sicer pa že zdaj zaradi našega imena, Center, mnogi mislijo, da smo matična šola.« Sodelovanje z matično šolo po besedah Mirjam Bajželj ta čas zahteva veliko prilagajanja, saj med drugim učitelji predmetne stopnje prehajajo z matične na njihovo šolo, učitelji umetnosti in športa pa učijo celo na več podružnicah. Že samo sestavljanje predmetnikov in urnikov je tako za matično šolo, ki jo skupaj s podružnicami obiskuje 1200 otrok, velik organizacijski zalogaj. »A z dobro voljo je vse mogoče,« poudarja Mirjam Bajželj. Upe na samostojno šolo so že skoraj opustili, zdaj si želijo, da bi dočakali vsaj obljubljeno prenovo šole.