Intenzivne vaje

Veliko kulturnih skupin in društev pozna vaje ob koncih tednov. Namen takšnih srečanj je intenzivno in zgoščeno delo. Tak intenzivni konec tedna lahko nadomesti vsaj pet vaj med tednom. Ljudje so zbrani na enem mestu, pripravljeni in skoncentrirani na delo. Običajno gremo v kakšno kočo, hostel ali dom, kjer nam tudi kuhajo.

Zadnji konec tedna smo imeli vaje z zborom v hostlu v Postojni. Vsaka skupnost pomeni tudi druženje in tak konec tedna je dobrodošel za utrjevanje skupinske dinamike, spoznamo se z novimi pevci, kakšno rečemo. Skupina se mora dobro poznati, se pogovarjati in družiti, da si zaupa in da lahko ustvarja. V soboto zvečer smo bili pevci že krepko utrujeni, pa vendar je po celodnevnem petju treba izvesti še železni repertoar. K zboru se je priključila učiteljica salse in nagovarjali smo jo, naj nam pokaže kakšne plesne korake. Nihče ni vedel, da je tudi novi zborovodja odličen plesalec salse, in tako sta nam najprej zaplesala nekaj plesov. Onemeli smo ju gledali, kako dobro jima gre, čeprav sta prvič plesala skupaj in izhajata iz različnih plesnih šol. Potem smo prišli na vrsto še mi. Ob pol polnoči smo umaknili stole iz učilnice in pripravili prostor za ples. Ne bi si mislil, da je po celodnevnem petju ob taki uri še toliko vneme za učenje plesa. Plesni koraki gredo do osem in tako smo šteli in delali obrate, menjali smeri in slike. Bila sem že na mnogih intenzivnih vajah, pa česa takega še nisem doživela. Nasploh so pevci pogosto šibki v plesu, še redkeje pa je ples zabava zborovodjem.

Pogosto je v skupinah dilema glede zahtevnosti in pričakovanj vodij in udeležencev. Zelo dobro je, če vsi vedo, kaj pričakujejo, si želijo in kaj zmorejo. Vedno nove člane sprejmejo z neko avdicijo, preizkusom, potem pa se lahko zgodi, da jih v nekem trenutku ne potrebujejo več. Skupina se menja in vsi člani jim ne ustrezajo več. Ljudje smo različni in imamo različne vloge. Nikoli ne bodo prispevki vseh v skupini enaki. Hudo je, če se pričakovanja in zmožnosti tako razlikujejo, da vaje za pevca ali zborovodjo postanejo stresne. Človek pa kar vztraja in vztraja. Voditelji so zelo različni. Nekdo pristopi do ljudi tako, da jih navduši, opogumi, drugi jih ustrašijo, ljudje se zakrčijo in ni učinka.

Morda sem šele sedaj spoznala, da bolj cenim človečnost kot visoko strokovnost, kjer cilji opravičujejo vsa sredstva. Nič ni popolno, morda je popolna narava. Sedaj opazujem, kako se v neki skupini počutim. Ali smo ljudje pomembni kot ljudje ali so to le mejniki na poti do cilja. Kaj lahko se zgodi, da cilj ni dosežen, ljudi pa tudi ni več. Pa so že davno ugotovili, da je pot do cilja pomembnejša kot plaketa, medalja, priznanje ali kakšen kipec.

Na vajah ob koncu tedna smo začutili, da je prijetno ustvarjati skupaj. Pevcem, ki jih ni bilo, smo sporočili: ne veste, kaj ste zamudili. Veselimo se naslednjih vaj, kaj šele koncerta, ki bo že konec novembra.