Goriška brda so zanj nebesa na zemlji

Graeme Chuter je Britanec, ki že šestnajst let živi na Gorenjskem. V Slovenijo, takrat v Kranjsko Goro, ga je pripeljalo delo; deželo pa je kaj hitro vzljubil.

Graeme je živel v okolici Londona, delal v Londonu, bil je zaposlen v svetovalnem sektorju. Pri tridesetih letih si je zaželel sprememb. Prijavil se je v službo k enemu od britanskih organizatorjev potovanj, s katerim je počitnikoval tudi že sam. »Ker sem izrazil željo, da bi delal pozimi v kakšnem smučarskem letovišču, naj bi me prvo poletje poslali v Avstrijo. Potem pa so me poklicali kakšen teden pred odhodom in mi razložili, da imajo prosto mesto v Sloveniji, ter me vprašali, ali bi šel v Slovenijo – in sem sprejel.« Je pa najprej rekel da, šele potem pa prijel v roke brošuro in pogledal, kam sploh gre …

Tako je prišel v Kranjsko Goro poleti leta 2002. »Zelo hitro sem se zaljubil v deželo. Delal sem z izjemno ekipo ljudi, vsi so bili prijazni, oboževal sem svoje delo, všeč mi je bila tudi okolica.« To je bil njegov prvi tovrstni stik s turizmom. Imel pa je možnost sezonskega dela in je prvo poletje in zimo preživel v Kranjski Gori. Naslednje poletje je bil v Istri, kjer je »pokrival« Poreč in Rovinj, zimo pa je na primer preživel na avstrijskem Tirolskem. »Leta 2004 pa sem se vrnil v Slovenijo, na Bled.« Tu pa se zgodba spremeni. Graeme meni, da bi se, če ne bi spoznal svoje takratne soproge, morda celo vrnil v Anglijo. »Ker je bila Slovenka, sva ostala v Sloveniji. Odločil pa sem se tudi, da odprem svojo turistično agencijo.«

Danes Graeme živi v Zgornjih Gorjah. Iz zakona ima dva otroka, so se pa nekje vmes poti s soprogo razšle; še vedno pa dela v turizmu. Razloži, da za svoje stranke organizira posebne, butične turistične ture in prevoze. Večina jih želi poleg Slovenije obiskati še Hrvaško, Črno goro, Bosno in Hercegovino, Italijo, Avstrijo. A – kot bi morda pričakovali – njegove stranke ne prihajajo samo iz Velike Britanije: »Pravzaprav je teh najmanj. Predvsem so Američani, prihajajo iz Kanade, Avstralije, Nove Zelandije, Hongkonga, Singapurja, Indije ... Včasih jim skušam približati dele Slovenije, ki še niso tako prepoznavni, ampak na koncu stranka odloči, kaj si želi videti. In ker največkrat ne pridejo za več noči, se seveda osredotočijo na najbolj priljubljene lokacije, kot so to Bled, Ljubljana, Postojnska jama. Kadar mi uspe – in takrat res uživam – jih peljem na ogled svojega najljubšega kotička Slovenije, v Goriška brda. To so zame nebesa na zemlji: lepa pokrajina, krasno vino in okusna hrana.«

Slovenci in slovenščina

S slovenščino si Graeme ne dela preglavic. Malo jo razume, pozna nekaj besed, a ker je angleščina mednarodni jezik, on pa – kot šaljivo pravi – tipični Britanec, prizna, da bi lahko imel do tujih jezikov boljši odnos. A kaj, ko večina Slovencev govori dobro ali odlično angleško, zato ni prisiljen v učenje slovenščine.

Graeme bo verjetno ostal v Sloveniji. »Imam izjemne sosede,« poudari. Meni tudi, da se moraš kot tujec potruditi in se poskusiti vključiti, sprejeti lokalno okolje, kulturo. Smeje pove, da je bilo v Gorjah to kar enostavno. Čisto v stilu stand-up humorja strni: »Moral sem se navaditi na pivo Union, lokalni ''šnops'' in biti za Jesenice, ko beseda nanese na slovenski hokej. In mislim, da mi je dvoje od tega kar uspelo.« Čeprav, doda resneje, najbrž ne bi verjel, če bi mu nekdo pred 16 leti rekel, da bo danes še vedno na Gorenjskem in bo delal to, kar dela. »Se je pa ravno to zgodilo in na najboljši možen način.«