Prvi župan je bil Anton Umnik

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 24. september 2018 / 08:12

Anton Umnik raziskuje življenje in delo svojega starega očeta, prvega predvojnega župana občine Šenčur, in si prizadeva, da bi ga vpisali na marmorno tablo na občini, kjer so zapisali župani Franc Kern, Miro Kozelj in Ciril Kozjek.

Anton Umnik (1887–1942) je bil v predvojnem obdobju zelo pomemben in vpliven mož. Bil je prvi župan občine Šenčur, in sicer v letih od 1933 do 1941. Njegov vnuk Anton ga je na letošnji slovesnosti ob občinskem prazniku v besedi in sliki predstavil domačinom, ki se nemara ne zavedajo dovolj njegovega pomena za Šenčur.

»Čutil sem notranjo dolžnost, da raziščem življenje in delo svojega dedka Antona Umnika, saj je prav, da nekdo od sorodstva to ohrani za prihodnje rodove,« pravi vnuk Antona Umnika, ponosen na dedove dosežke. Predstavitev na akademiji ob šenčurskem občinskem prazniku bi rad nadgradil še z dejstvi in starimi fotografijami drugih prebivalcev iz preteklosti, ki so danes po krivici prezrti ali pozabljeni. Prvi župan Šenčurja je bil kot lokalni politik leta 1927 na listi Slovenske ljudske stranke izvoljen tudi v ljubljansko oblastno skupščino, takratni parlament. Na zasedanja se je s kolesom vozil iz Šenčurja čez Smlednik v Ljubljano, pripoveduje njegov vnuk, sicer sin Antonovega sina Milana, enega od njegovih šestih otrok.

»Poleg županovanja se je ukvarjal tudi z naprednim kmetovanjem, kot prvi začel uporabljati dušik in bil začetnik dognojevanja z dušikom. Bil pa je tudi banski svetnik, ustanovitelj petih zadružnih domov v Šenčurju, vodil je šenčursko hranilnico in posojilnico. Hranilnica je bila v prostorih, kjer je danes Občina Šenčur. Imel je velike za­sluge, da je bila ta stavba za takratne čase zelo mogočna in je služila prebivalcem občine Šenčur za različne namene, ki so kmetom pomagali in marsikje preprečili prodajo kmetij ter izseljevanje,« navaja Anton. Zadružništvo je bilo v predvojnem času na Slovenskem zelo razvito. Prav Šenčur je eden najlepših primerov, zato so sem prihajale delegacije iz Dolenjske, Štajerske, Hrvaške in Srbije. Na strokovne ekskurzije so prihajali agronomi iz Drinske banovine, izletniki iz Savinjske doline, Kmetijska šola Svete Katarine in drugi. V šenčurski občini so v tistem času delovale: strojne zadruge v Šenčurju, Voklem in Hrastju, sadna sušilnica, živinorejska zadruga, mlekarska zadruga in podružnica Gorenjske kmetijske zadruge. Takratni župan Anton je zbral 30 zadružnikov iz Šenčurja in nekaterih okoliških občin in jih vodil na strokovne ekskurzije na Koroško, kjer so si ogledovali Zbiljsko dolino, Beljak, Osojsko jezero, Vrbsko jezero, Gospo sveto. Glavni namen ekskurzij pa je bil ogled kmetij na Koroškem, ki so štele veliko število živine v primerjavi s slovenskimi.

O Umnikovi vlogi je veliko napisanega v knjigi Šenčurski dogodki avtorja duhovnika Matije Škerbca. Bil je tudi član takratnega telovadnega društva Orlovski odsek. Go­spod Anton je prijateljeval s pomembnimi ljudmi tistega časa, osebni prijatelj je bil s predsednikom ljudske stranke Antonom Korošcem, z graščakom Lazarinijem z gradu Valburga pri Smledniku, s Ksenijo in Radom Hribarjem z gradu Strmol. Kako dobra prijatelja sta bila s strmolskim go­spodom, pove naslednja zanimivost: Ko je šel Anton v Krtino zaprosit za roko svojo izvoljenko Ano, mu je Hribar posodil svojo najlepšo kočijo. Vnuk poudarja, da se je njegov stari oče že v tistem času zavzemal za samostojno Slovenijo, torej je imel uvid v prihodnost slovenskega naroda. Županoval je do nemške zasedbe Gorenjske leta 1941, ko so ga okupatorji takoj odstavili z vseh funkcij. Takrat se je umaknil iz javnosti in se posvetil delu na svoji kmetiji. Končal pa je tragično, kot žrtev revolucije, pove njegov vnuk, saj je bil septembra 1942 likvidiran, njegova žena pa je ostala sama s šestimi otroki.