Prostitut

Kaj je to mamina ljubezen?, 2. del

Nekoč je bil Denis priča, ko sta si dva brezdomca skočila v lase. Najprej sta se sprla, potem sta se drug drugega lotila s pestmi. Šibkejši je kmalu v lastni krvi obležal na tleh. Denis sploh ni opazil, kdaj je močnejši potegnil nož in ga zabodel. Kasneje je slišal, da sta beračila, in ker je šibkejši nekaj denarja skril zase, je bilo vse narobe.

»Bilo je grozno. Bil sem navajen na batine, udarce, na kri. A toliko, kot jo je takrat izteklo iz človeka, ki je obležal na tleh, je še nisem videl. Hitro sem jo pobral na varno, saj sem že zaslišal tako policijske sirene kot sirene reševalnega vozila,« se spominja Denis.

Takrat je sklenil, da on pa že ne bo dočakal takšnega konca. Najprej je želel dobro premisliti, kako naprej. Vrnil se je domov, k babici, a ga je tam čakalo presenečenje. Blok, v katerem so živeli, so podrli, stanovalce pa razselili. Trajalo je, preden jo je našel. A so ji, ker je bila pač sama, dodelili le skromno garsonjero, tako da zanj v njej ni bilo več prostora. Na srečo je bila tako pijana, da sploh ni registrirala, da se je za eno noč vselil. Poiskal je starejšo polsestro, a je ni bilo doma. Njena rejnica mu je s solzami v očeh povedala, da se ji je zmešalo in da so jo odpeljali v Begunje.

»Novica me je zelo prizadela. Sestra je bila že vseskozi nekakšno varno zavetje. Stopil sem k cesti in dvignil palec. Denarja nisem imel, pa sem se odpravil na obisk na štop. Srečanje s sestro je bilo žalostno. Komaj kaj je govorila, gledala je vame, pa me ni videla. Prisrčno sem jo objel in ji obljubil, da bom poslej jaz skrbel zanjo. Tako kot je ona nekoč zame. Samo toliko sem se vrnil k babici, da sem se preoblekel in oprhal. Sam sebi sem smrdel. Potem sem spet dvignil palec. Tokrat proti Novi Gorici. Tam sem imel nekaj prijateljev; vsaj mislil sem, da jih imam. Pri Vodicah mi je ustavila prijetna gospa, stara okoli štirideset let. Beseda je dala besedo in do Vipave, kamor je bila namenjena k zobozdravniku, sva se lepo pogovarjala. Marsikaj sem ji povedal o sebi. Povabila me je na pijačo in kar naenkrat mi je predlagala, da bi imela zame dobro službo, če bi se strinjal z njenim predlogom. Povedala je, da ima prijateljico, ki je precej pri denarju, a nima časa za moške, rada bi pa imela kakšnega mlajšega. Ideja se mi ni zdela napačna. Starejših babnic, ki so si zaželele mladega mesa, sem bil že navajen. Počakal sem, da je opravila pri zobozdravniku, potem pa sva se odpeljala proti glavnemu mestu. Irena, pri kateri sva se ustavila, je bila čisto povprečna oseba pri petdesetih. Ni je motilo, da sem imel le 19 let. Povedala mi je, da me bo čisto uradno zaposlila v svoji firmi, a pod določenimi pogoji. Ki jih je, seveda, naštela. Pod točko ena je bila zapisana stroga molčečnost. Pod točko dve sva se dogovorila o plači – 950 evrov neto. Mislil sem, da sanjam. Toliko denarja na kupu nisem še nikoli videl … Uradno sem postal vodja v sprejemni pisarni, neuradno pa njen šofer in ljubimec hkrati. Slednje ni bilo tako enostavno, kot se sliši. Irena je imela sado-mazo nagnjenja in moral sem se naučiti, kako ji ustreči. Nagravžno je bilo, saj ritual vsebuje kar nekaj nenormalnih situacij, ki so bile za nedoraslega fanta, kakršen sem bil, precej zahtevne. Najhuje je bilo, ker se je ona po ''tistem'' obnašala normalno, jaz pa se nisem mogel. Določene slike, ki so obtičale v mojem spominu, so mi plesale pred očmi tudi potem, ko sem lahko odšel v svoje kletno stanovanje. Po dobrem letu se me je rahlo naveličala. Dobila pa je tudi drugega, še mlajšega od mene. Posodila me je prijateljici iz okolice Domžal. Ona je od mene zahtevala le oralno zadovoljitev. Z veseljem sem ji ustregel. Niti ni bila tako zahtevna. Vzela me je s seboj tudi na jadranje, kjer me je predstavila za svojega vnuka.

Pred približno tremi meseci pa jo je obiskal neki moški. Na videz nič posebnega. Ko sem slišal njegovo ime, sem vedel, da ni kar tako. Čez kakšen teden mi moja gospa pove, da bi me za nekaj časa ''posodila'' temu moškemu. Uprl sem se. Od fantov, ki niso bili geji, pa so morali igrati geje, sem slišal že preveč krutih zgodb in nisem hotel, da bi tudi jaz postal del nje. Čeprav je gospod zahteval, da se takoj odločim, sem si izboril teden dni za razmislek. Poklical sem Ireno, a v njenih besedah ni bilo milosti: izgubiš službo in plačo, če ne ubogaš! Kar otrpnil sem. Za hip sem pomislil, koliko odstotkov dobi od mojega prostituiranja. In kako jih ji plačujejo … Potem sem zamahnil z roko. Brigalo me je.

Sredino jutro je bilo sicer hladno, a nebo je bilo brez oblačka. Kamniške planine so žarele v soncu, v moji duši pa se je kopičila tema. Misel, da bi se me dotikal moški, se mi je studila. Malo pred osmo uro sem ponovno bruhal. Potem sem se odločil: svoje stvari sem pospravil v potovalko, nato sem stopil še na banko in izpraznil račun do zadnjega centa. Če tega ne bi storil, bi račun zablokirala Irena, ker je bila pooblaščena. V Ljubljani sem sedel na avtobus proti Pulju. Slišal sem, da se da v vikendih, ki jih izven sezone nihče ne obiskuje, kar dobro preživeti pozno jesen in zimo. Poiskal sem takšnega, ki je stal bolj na samem. Najprej sem se prepričal, da ni varnostnih kamer. Imel sem srečo: bil je lepo opremljen, v dnevnem prostoru sem našel še računalnik! Hura! Priklopil sem se na Facebook. Vedel sem, da je tam robe, ki hrepeni po ljubezni, moškemu in sreči, kolikor hočeš. Malo sem poklikal tu, malo tam. Hitro sem našel dve, ki sta se že na prvi pogled ''zaljubili'' v moje lepe poteze na obrazu. Malo me je skrbelo, kako bo v resnici, saj je bila naslovna fotografija izposojena.

Po štirih dneh, ki sem jih preživel kot car, sem spet stal ob cesti z dvignjenim palcem. Najprej sem se ustavil v Divači. Marjanca je bila ločenka, imela je dva otroka, učiteljica. K njej bi se lahko vselil že prvi večer. Pa mi nekako srce ni dalo. Ni me privlačila. Tri ure, kar sva bila na kavi, je samo jamrala. Pa ko bi vsaj na račun moža! Bolj kot zaradi njega, ki je ušel z drugo, je bila nesrečna zaradi svojih odvečnih kilogramov. Pa sploh ni bila debela! Res bi si zasral življenje, če bi ostal pri njej.

Tadeja je živela v bližini Škofje Loke. Samska, dobra mrha, kar precej pod palcem. Motilo me je, da so pod isto streho živele še njena mama in dve sestri. Pomislil sem, da mora biti z vsemi štirimi nekaj hudo narobe, če živijo skupaj in nobena od njih nima moškega. Vseeno sem noč prespal pri njej. Na kavču.

Potem sem se ustavil pri Magdi, zaposlena je bila na banki. Že prvo uro sem izvedel, koliko denarja na računu ima kdo. Motili so me njeni obgrizeni nohti. Pa čuden zadah iz ust. Ko sem ponovno sedel v avtobusu za Pulj, sem spoznal, kako kritičen sem lahko, ko mi ne gre za nohte. S seboj sem imel dovolj hrane, ki je zadoščala, da v samoti, ki je ne bodo motili ukazi in zahteve prepotentnih žensk, uživam še nekaj dni. Malo me je šokiralo, ko sem na Facebooku našel tudi mamin profil. Dodobra sem se nagledal njenih fotografij. Mrha je res živela v Srbiji! Potem sem ji kliknil in ji poslal smeška, a me je že čez nekaj trenutkov zablokirala.

Hrane mi je počasi zmanjkovalo. Tudi burja, ki je divjala zunaj, ni bila prijazna. Moral sem se odločiti in najti kakšno žensko. Še prej pa sem v samoti, sredi zapuščenega borovega gozda, praznoval 21. rojstni dan. Za žile rezat! Ponoči sem na Facebooku naletel na Manco iz Zasavja. Predlagala mi je, da se v petek srečava. Njeno zgodbo in to, kako sva se srečala, pa že poznaš, mar ne?«

(Konec)