Humboldt? Kdo je že to?

Bila sta dva, brata, ki sta dala neizbrisen pečat nemški in posredno tudi evropski kulturi in znanosti. Starejši Wilhelm von Humboldt (1767–1835) je bil jezikoslovec, antropolog, diplomat, visoki vladni uradnik, ustanovitelj berlinske univerze, mlajši Alexander (1769–1859) pa naravoslovec in raziskovalec, ki je dal trdno podstat novim znanstvenim panogam, kot so vulkanizem, zemeljski magnetizem, geografsko rastlinstvo … Bil je tudi pisatelj, ki je svoja odkritja in izkustva objavljal v zajetnih delih, kot izjemen risar pa je svoje skice s popotovanj do skrajnih podrobnosti izdelal v Parizu ali Berlinu. Tiski njegovih del so mu prinesle članstvo v najbolj uglednih akamenijah tistega časa. Že od malih nog si je želel popotovati. Ko je bratoma umrla mati, sta bila deležna bogate dediščine in Alexander si je svoja potovanja financiral sam, zadnja potovanja pa so mu skoraj izpraznila bančni račun. S francoskim zdravnikom in botanikom Aimejem Bonplandom sta raziskovala špansko visoko planoto, na otoku Tenerife splezala na goro Teide, odplula v neznano Venezuelo, odkrivala Kolumbijo in Ekvador ter se povzpela na 6263 visoki Čimboraso. Alexandru niti strupeni komarji v porečjih Orinoka niso mogli do živega, saj je bil presenetljivo zdržljiv in odporen. Na svojih potovanjih v Novem svetu je odkril 6000 rastlinskih vrst, od katerih jih Evropa vsaj polovico ni poznala. Mojster primerjalnega opazovanja narave se je v letih 1803 in 1804 mudil v Mehiki, med drugim tudi v kraju San Luis PotosÍ z rudniki srebra, ki danes ne pomenijo nič več, tistikrat pa se je donos ob njegovih rudarskih nasvetih za nekajkrat povečal. Bogate izkušnje in marsikatero inovacijo je uveljavil že v nemških rudnikih – pred velikimi potovanji. V letih 1845–62 je oblikoval svoje poglavitno delo: Kozmos, osnutek fizičnega opisa sveta. V zrelih letih se je odpravil še na Kavkaz, raziskoval Altaj in Sibirijo. Bil je član številnih evropskih znanstvenih akademij, prejel brezštevilna priznanja in odlikovanja – že za življenja je postal legenda …

Piščančji fileji v paprični omaki

(Pechugas en salsa de poblano)

Za 4 osebe potrebujemo: 3 piščančje fileje brez kože in kosti, sol, sveže zmet poper, ščep čilija, 1 veliko zeleno papriko, 60 ml mleka, 60 g masla, 1 žlico moke, 250 g goste kisle smetane, 45 g trdega naribanega cheddarja.

Kožo in kosti filejem odstranimo. Fileje prerežemo na polovico, jih rahlo potolčemo, solimo, popramo in damo za 20 minut v hladilnik.

Papriko očistimo semenja in žil, zrežemo na večje kose in z mlekom ter ščepcem čilija zmeljemo v mešalniku.

V majhni posodi raztopimo maslo, dodamo moko, mešamo, da se ne naredijo grudice, in dodamo zmleto papriko in smetano. Na majhnem ognju ukuhamo, da se omaka zgosti.

Pečico ogrejemo na 180°. Kose piščanca opečemo na vročem olju, vsako stran za 2–3 minute, nato jih zložimo v nepregorno posodo, prelijemo z omako in potresemo s sirom. Posodo za 10–15 minut potisnemo v pečico, dokler sir ne postane zlataste barve.

Ponudimo z zeleno solato, ki smo ji dodali krhlje avokada.

Pa dober tek!