V Sloveniji bi rad ostal in delal

Devetnajstletni Afganistanec Seyedmahdi Hashemi je eden od približno tridesetih azilantov in prosilcev za azil, ki so po pridobitvi dovoljenja za delo zaposlitev našli v škofjeloškem Knauf Insulationu. Vedno več slovenskih podjetij je odprtih za zaposlovanje azilantov, pojasnjuje direktor kadrovske agencije Naton Brane Parazajda. »Pogosto gre za ljudi, ki imajo višjo in visokošolsko izobrazbo, večina jih je na začetku pripravljena prijeti za katerokoli delo, glede na njihovo usposobljenost pa bi lahko opravljali precej bolj zahtevna in odgovorna dela,« dodaja.

Seyedmahdi Hashemi je preprost in prijazen devetnajstletni Afganistanec, ki je v Slovenijo prispel z željo po boljšem in predvsem varnem življenju. Ko se je pred dvema letoma in pol odpravljal na približno pet tisoč kilometrov dolgo nevarno pot do Evrope, kamor ga je proč od talibanskega režima poslal oče, za Slovenijo še ni slišal. Zdaj, ko jo je pobližje spoznal, pa si srčno želi, da bi postala njegova nova domovina. »Slovenija mi je zelo všeč. Prebivalci, vsaj ti, ki sem jih spoznal, so prijazni, tudi narava je zelo lepa. Všeč mi je, da je tako zelena, Afganistan ima precej bolj pusto pokrajino,« je razložil.

Čeprav je njegova prihodnost v Sloveniji še vedno negotova, saj so mu do zdaj vse prošnje za azil zavrnili, bi se rad tu ustalil in si ustvaril družino. Prve korake do svojega cilja je že naredil. Takoj se je začel učiti slovenščine in jo do danes osvojil že presenetljivo dobro. V Sloveniji je spoznal tudi svojo ženo, študentko pedagoške fakultete iz Idrije, s katero sta se poročila pred nekaj meseci. »Poročil sem se iz ljubezni, ne zaradi ureditve statusa. Ta se mi je sicer zdaj res spremenil, saj sem dobil začasno dovoljenje za prebivanje za družinskega člana slovenskega državljana,« odgovori na naše vprašanje, kaj je bil pravi razlog za poroko.

Najprej v gostinstvu, zdaj v industriji

Seyedmahdi Hashemi je tudi eden od vse številnejših azilantov in prosilcev za azil, ki so si v Sloveniji nadvse hitro poiskali službo. Kot pravi, se je že kmalu po prihodu v azilni dom v Ljubljani želel finančno osamosvojiti in si najeti stanovanje. »V azilnem domu vladajo zelo težke razmere za bivanje, saj je v njem velika gneča – v majhni sobi nas je bilo na primer nagnetenih šest moških. Saj sem bil zelo hvaležen, ker sem imel zagotovljeno brezplačno posteljo in prehrano, za oblačila in obutev so poskrbeli v Rdečem križu. Na mesec sem prejemal tudi osemnajst evrov denarne podpore. Tako sem si ves čas želel najti primerno delo, da bi zaslužil dovolj, da se lahko odselim. Poleg tega ti v azilnem domu glava nikoli ne počiva, ves čas razmišljaš, kaj se bo naslednji dan zgodilo s tabo, ali te bodo morda prišli iskat in te deportirali,« pripoveduje.

Po nekaj mesecih bivanja v azilnem domu so ga kot mladoletnega fanta preselili v dijaški dom v Novi Gorici, kjer je bival leto dni, v tem času pa je opravil tečaj slovenščine in večino razredov osnovne šole. »Čeprav sem osnovno šolo naredil že doma v Afganistanu, jo moram tu še enkrat. Nisem je še končal, manjka mi še nekaj predmetov iz sedmega in osmega razreda, saj sem vmes našel službo in mi zdaj zmanjkuje časa. Sem se pa dogovoril z ravnateljico, da bom zdaj šolo opravljal na daljavo,« pove.

Rad bi postal avtomehanik

Ko je Seyedmahdi pridobil dovoljenje za delo, je najprej opravljal občasno delo pomočnika kuharja v korejski in indijski restavraciji v Ljubljani. Pred desetimi meseci pa je preko kadrovske agencije Naton iz Ljubljane našel polno zaposlitev v škofjeloškem podjetju Knauf Insulation. »V Knauf Insulationu delam že deset mesecev in sem zelo zadovoljen. Na začetku je bilo malo težko, saj sem se moral naučiti svojega dela, tudi sodelavcev, ki jih je veliko iz Bosne, Srbije in Makedonije, nisem dobro razumel. Zdaj pa sem se že udomačil, naučil sem se svojega dela, tako da rad hodim v službo. Delo v proizvodnji mi je ljubše kot pa v gostinstvu,« pravi.

Seyedmahdi si želi nekoč postati avtomehanik. »Vem, da se moram prej še izučiti za avtomehanika, kar bo zdaj težje, ko delam, a to je moja želja že iz otroštva. Že kot otrok sem vedno z zanimanjem opazoval, kako popravljajo avtomobile, malo sem se v tem tudi sam preizkusil pri prijatelju. Doma sem nekaj malega delal tudi v gradbeništvu.«

V Slovenijo so prišli delat

Devetnajstletni Afganistanec Seyedmahdi Hashemi je eden od okoli štiridesetih azilantov in prosilcev za azil, ki so našli zaposlitev v slovenskih podjetjih s pomočjo ljubljanske kadrovske agencije Naton, njihovo število pa vztrajno narašča, je povedal direktor agencije Brane Parazajda. »Smo daleč največja kadrovska agencija v Sloveniji, ki se ukvarja z azilanti. Začelo se je s tem, da so naši naročniki začeli tarnati, da ne morejo najti dovolj delavcev. Tako smo začeli razmišljati, kje bi še lahko pridobili nove delavce, in smo prišli na idejo, da bi morda začeli zaposlovati tudi to skupino ljudi. Tudi azilanti ali gospodarski migranti imajo namreč odobreno dovoljenje za delo in imajo v Sloveniji pravico delati pod enakimi pogoji kot slovenski državljani, zato v tem pogledu ni nobenih zadržkov, da ne bi delali kjerkoli,« pojasnjuje Parazajda.

»Nihče ni prišel v Slovenijo iz šest tisoč kilometrov oddaljenih krajev, da bi se prijavil na zavod za zaposlovanje. Prišli so delat, da si zvišajo socialno varnost. Želijo se odseliti iz azilnih domov, da si zagotovijo več zasebnosti. Na trgu delovne sile torej obstaja tudi ta skupina ljudi, ki je pripravljena delati,« razmišlja Parazajda in poudarja, da se azilanti, ki imajo namen ostati tukaj in delati, tudi zelo hitro naučijo slovenskega jezika. »Pogosto gre za ljudi, ki imajo višjo in visokošolsko izobrazbo, večina jih je na začetku pripravljena prijeti za katerokoli delo, glede na njihovo usposobljenost pa bi lahko opravljali precej bolj zahtevna in odgovorna dela.«

Večina delodajalcev ima pozitivne izkušnje

Vedno več slovenskih podjetij je po Parazajdovih besedah odprtih za zaposlovanje azilantov, saj spoznavajo, da gre za enak nivo delovne sile, nič slabšo od slovenske: »Načeloma imajo vsi delodajalci z njimi tudi pozitivne izkušnje. Azilanti so sicer glede delovne vneme povsem enaki slovenskim delavcem: nekaterim se da malo manj delati, drugi so zelo delavni, v povprečju pa še vedno velja, da nihče ne pride šest tisoč kilometrov daleč, da bi živel od socialne podpore.«

V Knauf Insulationu so trenutno največji zaposlovalci azilantov, pojasnjuje Parazajda. »Bili so prvi, s katerimi smo začeli sodelovati na ta način. Najprej smo samo poskusili, kako se bo obneslo, danes pa zaposlujejo že okoli trideset teh ljudi. In vsi so se neverjetno dobro vključili v delovni kolektiv.« Parazajda ob tem priznava, da sprva lahko prihaja do manjših zapletov zaradi kulturnih razlik, saj nekateri tuji prišleki »niso ravno vezani na čas, kot smo mi«, a se znajo hitro prilagoditi. »Na trgu delovne sile ljudi ne delimo na Arabce, Afričane in Evropejce, na črnce in belce, ampak na tiste, ki želijo delati, in tiste, ki ne. Kdor noče, ne glede na barvo kože, enostavno ne bo delal, kdor pa je pripravljen, pa ne bo samo delal, ampak bo tudi prosperiral in si ustvarjal vedno boljše pogoje za življenje,« še pravi sogovornik.