Na Filipine se je vedno rad vračal

Potem je nekega dne enostavno ostal. Sedaj je že skoraj sedem let od tega, kar je Jaka Mohor, kleni Gorenjec iz Srednje vasi pri Šenčurju, za dom izbral Filipine. Živi v kraju Puerto Princesa, ukvarja pa se s turizmom.

Trenutno Jaka Mohor šteje 42 let, se pa »trojka« hitro približuje, smeje pove. Nadaljuje: »Ko sem bil mlajši, sem veliko potoval, za potovanja pa me je navdušila mama. Tako sem recimo že kmalu videl Kenijo, križaril po Nilu, obiskal Tajsko. Kasneje sem potoval sam ali s prijatelji. Vedno pa mi je bila všeč Azija, predvsem Filipini, kamor sem se vračal, in se tako nekega dne odločil, da bi poskusil življenje tu. Najprej sem delal za neko slovensko podjetje preko spleta v Manili, kasneje sem se preselil na Palawan, kjer sem se preizkusil v gostinstvu in turizmu, in na koncu je odtehtal turizem. Tako sem sedaj tu že skoraj sedem let.«

Življenje teče počasneje

Ko moški omeni, da živi na Filipinih, se nam v glavi najraje porodi misel, da ga je morda očarala kakšna Filipinka in je to botrovalo njegovi selitvi. Jaka v te kraje ni pripeljala ljubezen, se pa strinja, da ima večina tujcev, ki živi na Filipinih, za sabo res tako zgodbo. Kasneje je sicer tudi on spoznal Filipinko, s katero ima sina, v Sloveniji pa ima tudi hči. Smeje razloži, da so mu Filipini všeč, ker življenje teče počasneje, ni stresa in je vedno toplo.

Jaka je v Manili živel dve leti, potem se je odločil, da se preseli na varnejši, mirnejši otok. »Smo namreč na drugi tektonski plošči in ni potresov, tajfuni so v precej milejši obliki.« Živi v mestu Puerto Princesa, ki s približno 220 tisoč prebivalci velja za največje mesto na otočju Palawan, znano pa je tudi po dveh znamenitostih: podvodni reki in krokodilji farmi. »Palawan ima 1780 otokov, tako da če vas mika obisk katerega od njih, je možnosti očitno veliko.« (smeh) Filipini pa so sploh zelo razvpiti med ljubitelji morskih globin in so znani kot raj za potapljače.

Brez barantanja ne gre

Jaka se z domačini dobro razume. Pozna tudi nekaj Slovencev, ki so upokojeni in živijo na Palawanu. »S petsto evri pokojnine na mesec se lahko tu normalno, če ne lepo živi – upoštevajoč najemnino, elektriko, vodo, hrano ... V turističnih krajih so cene sicer višje, vendar še vedno ne tako zelo. Pa brez barantanja ne gre, ker drugače vas vse skupaj vseeno lahko drago stane.« (smeh)

Kakšni pa so Filipinci? »Nasmejan narod. Vedno so pripravljeni pomagati, a seveda pričakujejo kaj v zameno za svojo pomoč, se pa tudi kaj pretirano ne razburjajo, če slednjega ni.«

Kot smo že omenili, se sedaj Jaka na Palawanu posveča turizmu, od česar tudi živi. Sodeloval je in še sodeluje s slovenskimi turističnimi agencijami, a tokrat mu je uspelo, da je s svojo agencijo Eco Discovery Travel and Tours pripravil zanimivo popotovanje in vanj vključil celo povratni let iz Evrope. Turo je razpisal za februar prihodnje leto, a odziv je bil boljši od pričakovanega, tako da bo verjetno razpisal še eno. Meni, da tolikšno zanimanje pri Slovencih zagotovo odtehtata kvaliteten program in seveda – cena. Zanimalo nas je, ali je na Filipinih težko biti podjetnik oziroma biti »na svoje«. Jaka razloži, da tujci na Filipinih, tudi če so poročeni, ne morejo biti lastniki podjetij. Obstajata pa možnosti: ali za papirje poskrbijo odvetniki ali pa ti nekdo, ki mu zaupaš, »posodi« svoje ime – seveda proti plačilu. Doda še: »Lažje je, če si poročen, neke bistvene prednosti pa to ne prinese.«

Pušča odprta vrata

V Slovenijo se Jaka vrača na dve leti. Ostane mesec dni in preživlja čas z domačimi, s hčerko. Največkrat je to čas, ko je v »njegovih krajih« deževna doba, pri nas pa poletje. Filipini mu za zdaj ustrezajo. Ne razmišlja, da bi se selil kam drugam, dopušča pa možnost, da se v prihodnosti tudi to lahko zgodi.

»Kaj pa veš, morda pa se res naveličam in odidem raziskovat še kakšno drugo državo.«